Dan kiparstva

Dani Žbonta, Mojca Smerdu, Paola Korošec in Polona Demšar

Ime in priimek umetnika: Dani Žbonta, Mojca Smerdu, Paola Korošec in Polona Demšar,
Akademske kiparke
Vrsta prireditve: Odprti atelje
Naslov: Gornji trg 24, 1000 Ljubljana ob 10. uri

 

Izjava:
Naj bo vsak dan, dan kiparstva.

Predstavitev umetnic:
Dani Žbontar (1957, Brežice) je arhitektka in oblikovalka keramike. Diplomirala je na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani leta 1982 z diplomsko nalogo na temo “Sistem keramične posode za gostinstvo” pod mentorstvom prof. Nika Kralja. Leta 1979 je študirala keramiko, kiparstvo in slikarstvo na Univerzi Mississippi v ZDA. Od tedaj se ukvarja z oblikovanjem in poučevanjem keramike ter dela v Ljubljani. Je članica več društev, vključno z Mednarodno akademijo za keramiko (IAC – International Academy of Ceramics), Keramikov in lončarjev Slovenije, Zveze društev arhitektov Slovenije, Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) in Hrvaškega združenja umetnikov primijenjenih umjetnosti (ULUPUH). Udeležila se je mnogih skupinskih razstav doma in v tujini. Živi in dela v Ljubljani.

Mojca Smerdu (1951, Ljubljana) vojo akademsko pot je začela na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1974 diplomirala iz kiparstva pod mentorstvom profesorja Draga Tršarja. Njeno šolanje se je nadaljevalo z dokončanjem kiparske specialke pri istem mentorju leta 1976. Svojo umetniško pot je močno zaznamoval oče Frančišek Smerdu, priznani kipar, kar je vplivalo na njeno odločitev za nadaljevanje študija kiparstva. Mojca Smerdu je svoje znanje in občutek za formo, ki ga je nosila v sebi, nadgradila in ustvarila obsežen opus, ki vključuje dela različnih formatov. Razstavljala je na več kot petdesetih samostojnih in na več kot sto skupinskih razstavah doma in v tujini. Med njenimi pomembnimi udeležbami na razstavah so 5. jugoslovanski bienale male plastike (1981), 13. biennale internazionale del bronzetto piccola scultura v Padovi (1981), več izdaj pančevačke izložbe jugoslovenske skulpture v Pančevu (1983, 1985, 1986, 1989) in 10. jugoslovanski bienale male plastike (1991). Za svoje delo je prejela več priznanj, med katerimi so študentska Prešernova nagrada (1976), Župančičeva nagrada mesta Ljubljane (2002) in nagrada Prešernovega sklada (2016).

Paola Korošec (1969, Ljubljana) Diplomirala je leta 1993 iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pod mentorstvom prof. Draga Tršarja. Je aktivna v kiparstvu, restavraciji in raziskovanju arheološke keramike ter računalniške 3D modelacije, sodeluje z različnimi muzeji in institucijami. Njeno delo, ki raziskuje meje materialnega in materialnost meje, pogosto obravnava problem prostora. Med priznanji, ki jih je prejela, so študentska Prešernova nagrada za kiparstvo, priznanje na Majskem salonu ZDSLU za temo Voda (2014), priznanje za delo na 3. Mednarodnem festivalu likovne umetnosti Kranj (2014) in Jakopičevo priznanje (2021). Razstavljala na številnih samostojnih in skupinskih razstavah tako v Sloveniji kot tujini. Živi in ustvarja v Ljubljani

Polona Demšar (1979, Ljubljana) je slovenska kiparka, oblikovalka stekla in fotografinja. Po zaključku Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer fotografija, se je v šolskem letu 1998/99 vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je izbrala smer kiparstvo. Diplomirala je leta 2003 pri prof. Luju Vodopivcu in dr. Levu Kreftu, svoje izobraževanje pa nadaljevala z magistrskim študijem unikatnega oblikovanja stekla pri Tanji Pak, ki ga je zaključila leta 2007. Med leti 2013 in 2016 je bila predsednica Društva likovnih umetnikov Ljubljana. Je članica Sekcije za keramiko na Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov. Polona Demšar živi in dela v Ljubljani in Celju.

Ime in priimek umetnice: Goran J. Horvat, kipar
Vrsta prireditve: Odprti atelje: Upodobljivost in (ne)izrekljivost prostora skulptur
Naslov: Galerija na prostem na domu Gorana Horvata, Nizka 43, 3332 Rečica ob Savinji od 10.-18. ure

kontakt: 051 250 077

 

Izjava avtorice: Galerija na prostem na domu Gorana Horvata predstavlja vabilo na vpogled v domovanje ustvarjalca in avtorja predlagane
ideje ter njegov svet skulptur na prostem, ki ga namerava na Mednarodni dan kiparstva, 27. 4. 2024, pokazati širši javnosti, prvič, ter je vezano na zunanji prostor njegovega ustvarjanja. Nastala je na osnovi koncepta festivala Open House London in, po njem prevzetega arhitekturnega festivala Odprte hiše Slovenije (Odprte hiše Slovenije, 2023).

Utemeljitev: Izhajamo iz predpostavke, da obstajajo prostori, ki so individualni, lastni tako mislecem kot umetnikom. Iz zgodovine filozofije vemo, da so vsaj nekateri veliki filozofi potrebovali vsak svoj ustaljen kraj za razmišljanje. Descartes, denimo, je za pripravo Meditacij poudarjal »eksistencialen« pomen povezave med svojim telesom, hišo, v kateri je prebival, in mislimi; ter da je umeščen tako v svoje telo kot svoje bivališče (Cavell, 1994; Le Doeuff, 1990). Zato se pojmovanje znanega dualizma telesa in duše nakazuje v tem kontekstu kot rokohitrsko.

Predstavitev avtorja:

Goran J. Horvat se je rodil 24. 1. 1955 v Maruševcu pri Varaždinu na Hrvaškem, očetu Jožetu Horvatu, znanemu z nadimkom Jaki in materi Antoniji. S prirojenim posluhom za slikarstvo je Goran že v osnovni šoli gojil drug hobi – letalsko modelarstvo. Nemara ga je prav to vodilo, da se je leta 1969 vpisal na srednjo tehniško šolo v Celju. Tudi smeri visokošolskega izobraževanja ni spreminjal in je leta 1978 z diplomo končal študij na Fakulteti za strojništvo, Univerze v Ljubljani.

Šest let je delal v svojem poklicu, se leta 1982 poročil in si z ženo Marijo ustvaril družino in lasten dom z ateljejem v Rečici ob Savinji. Leta 1986 je bil sprejet v razvid svobodnih delavcev v kulturi (dejavnost slikarstvo, s polnim delovnim časom), s čimer je s formalnim poklicem prekinil. Od takrat se s slikarstvom ukvarja profesionalno. Leta 1987 je bil sprejet v članstvo Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZD SLU ).

Goran J. Horvat slika že od malega, razstavlja pa od pričetka študija, od leta 1973. Do danes je nanizal izjemno razkošen niz samostojnih razstav – preko sto trideset, od tega dvajset izven naših meja (Avstrija, Nemčija, Hrvaška, Srbija). O njegovem delu so pisali nekateri naši najvidnejši umetnostni zgodovinarji, izšle so tudi tri monografije: leta 1991 pri Cankarjevi založbi Sveto pismo – Stara zaveza, leta 1997 je skupaj z Zavodom za kulturo Mozirje izšla monografija tristo enainšestdeset izbranih risb, nastalih med leti 1963 in 1996, Risbe in leta 2004 je Založba Družina izdala še drugi del njegovega najodmevnejšega opusa interpretacij v knjigi Sveto pismo – Nova zaveza. Prav slednji dvajset let nastajajoči likovnoknjižni projekt interpretacij Biblija v 300 slikah je botroval nominaciji za Prešernovo nagrado 2006, ki jo je ob podpori Mestne občine Celje, Slovenske znanstvene fundacije in Založbe Družina, predlagala občina Mozirje.

www.goran-horvat.art

Dragica Čadež

Ime in priimek umetnice: Dragica Čadež, akademska kiparka
Vrsta prireditve: delavnica študijskega modeliranja
Naslov: Poljanski nasip 40, 1000 Ljubljana – četrtek, 25. aprila, od 17.00 do 19.00

 

Izjava:
Kiparsko oblikovanje sveta, svet oblikovanja kipa
Ob mednarodnemu dnevu kiparstva, 27. aprilu, Sekcija kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru ZDSLU v sodelovanju s Cukrarno – Muzej in galerije mesta Ljubljane organizira delavnice modeliranja v glini z akademsko kiparko Dragico Čadež.
Kiparstvo, kot pojem, pomeni izdelavo skulptur in umetniških idej v prostoru, v tridimenzionalni obliki in z obdelavo raznih materialov, oblikovanjem, reduciranjem, ulivanjem ali sestavljanjem raznih elementov iz česar na koncu nastane umetniški artefakt. Modeliranje in oblikovanje z glino sodi v tradicionalno ustvarjanje umetniških skulptur, modelov in vsakdanjih predmetov. Glina je vrsta primarnega kiparskega materiala, ki ga človeštvo uporabljajo že tisočletja za oblikovanje figur in raznih kiparskih izdelkov, pa tudi posodja in drugih vsakdanjih uporabnih predmetov. Glina je raznolika in nastane s preperevanjem granita v procesu, ki traja na zemlji že več tisočletij. Pomembno je, da lahko z glino doživite zelo osnovne ustvarjalne haptične in kiparske izkušnje, ker so pri delu roke neposredno na materialu. Učenje oblikovanja z glino, osnovne kiparske študijske metode, omogoča približevanje bodisi predmetu upodabljanja, oziroma študijskemu procesu oblikovanja modela in te kiparske osnove bo udeležencem delavnice predstavila velika kiparska mojstrica Dragica Čadež.

Predstavitev umetnice:
Dragica Čadež (1940, Ljubljana) je na ALU v Ljubljani je študirala kiparstvo, kjer je končala tudi kiparsko  specialko pri prof. Borisu Kalinu (1965). Zaposlena je bila kot redna profesorica za kiparstvo na ljubljanski Pedagoški fakulteti, poučevala pa je tudi na Pedagoški fakulteti v Mariboru, trenutno poučuje keramiko na  Oddelku za oblikovanje na ALUO UL. Doma in v tujini je veliko razstavljala. Bila je pobudnica za ustanovitev Mednarodnega trienala keramike UNICUM (2009), ki ga je dolgo vodila. Za svoje delo je prejela več nagrad in priznanj, med drugim je prejela nagrado Prešernovega sklada za kiparstvo (1986), Žagarjevo nagrado za življenjsko delo na področju šolstva (2003), leta 2004 pa naziv zaslužne profesorice za kiparstvo. V okviru pedagoškega dela je napisala dve knjigi o kiparstvu: Glina, les, papir, kovina, Mladinska knjiga, Ljubljana,1983 in Od glave do portreta. Modeliranje z glino, Debora, Ljubljana, 2000. Leta 2010 je izšla njena monografija Zgodba o drevesu. Od leta 2017 je članica mednarodnega združenja za keramiko AIC v Ženevi. Njena dela najdemo v številnih javnih in zasebnih zbirkah. Živi in dela v Ljubljani. (več o avtorici:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Dragica_%C4%8Cade%C5%BE)

Aleksandra Saška Gruden

Ime in priimek umetnice: Aleksandra Saška Gruden, večmedijska umetnica
Vrsta prireditve: Javno branje: Jan Fabre, Nočni zapisi 1978 – 1984, založba KMŠ, 2012
Naslov: Mestni park Maribor ob 12. uri / snemanje v živo

Izjava:
Nočni zapisi so kratki dnevniški vtisi, ki jih je Jan Fabre beležil med 7.feb.1978 in 23.dec.1984. Njegova gonilna sila je bila že od začetka, da bi razumel, ustvarjal in eksperimentiral in Nočni zapisi so prav to: gonilna sila, ki je surova neustrašna, očarljiva, neposredna in včasih cinična. Nočni zapisi so umetnikov dnevnik, ki nam prikazuje unikaten pogled na iskanje identite umetnika.

Predstavitev umetnice:
Aleksandra Saška Gruden je od leta 2006 je samozaposlena na področju kulture in aktivno deluje kot večmedijska umetnica ter s samostojnimi predstavitvami in s sodelovanjem na skupinskih razstavah soustvarja umetniško sceno v slovenskem in mednarodnem prostoru. Udeležila se je več kiparskih oz. umetniških simpozijev, vodila je debatne mize in že vrsto let deluje kot kulturna kritičarka. Tudi sama vodi likovne kolonije in umetniške festivale (od leta 2021 do 2023 MFRU). Ukvarja se s kiparstvom, prostorskimi intervencijami, performansom, videom in fotografijo, ter obravnava teme, kot so človeško telo in njegove meje, razmerje med zasebnim in javnim, intimni svet posameznika, medsebojni odnosi, podoba ženske v sodobni družbi in kulturna dediščina. Njena dela hranijo v več mednarodnih zbirkah (zbirka Kulturnega centra Novi Sad, Srbija, zbirka Benetton, Imago Mundi Collection, Italija, video arhiv DIVA, SCCA Ljubljana, umetniška zbirka na prostem Heimschuh, Avstrija). Je tudi avtorica več javnih postavitev v Sloveniji (Grosuplje, Kranj, Dekani) in tujini (Avstrija, Hrvaška).

Miha T. Horvat

Ime in priimek umetnika: Miha T. Horvat, intermedijski umetnik
Vrsta prireditve: Javno branje: Aphra Tesla: Srebno meso, 1996-2024
Naslov: Ambasada Svetlane Makarovič / GT22, Židovska 2b, 2000 Maribor ob 12. uri

 

Izjava:
Z intermedijsko umetnico Aphro Tesla vzpostavljam in razvijam Ambasado Svetlane Makarovič. Srebrno meso je drugi človekov grob. Iz njega je moč vstajati. Poezija je odvod smrti. Nje krona. Božja beseda. Tisti ki jo spregovarja sliši samost svojega konca in tako vzpostavi intimni odnos z neizrekljivostjo svojih skrivnosti. Srebrno meso se hrani z njimi in človek z njim pravtako. 

Miha Horvat, rojen 1976, živeč v Mariboru je magister umetnosti – novih medijev (Univerza za uporabne umetnosti Dunaj) in je diplomiral oziroma je trenutno doktorski študent Etnologije in kulturni antropologije (FF Ljubljana). Od leta 2009 je pravni zastopnik Ustanove Fundacija Sonda in od 2013 odgovorna oseba Interdisciplinarnega laboratorija GT22.

Kot del avtorske naveze son:DA se je samostojno in skupinsko predstavil v vseh najpomembnejših likovnih in gledaliških institucijah doma in tudi v-na nekaterih najpomembnejših prostorih, manifestacijah in festivalih sodobne umetnosti v tujini.

V polju uprizoritvenih umetnosti je kot sonda3/4/13 sodeloval z režiserji-kami in koreografi-njami Ivico Buljanom, Robertom Waltlom, Barbaro Zemljič, Ivano Djilas, Vladimirjem Jurcem, Luko Martinom Škofom, Snježano Premuš, Bojanom Jablanovcem in z Vio negativo, z Dejanom Srhojem in NDA, s kolektivom BetonLTD in kolektivom Abonma ter z danceCO, Ivanom Mijačevićem in Maayan Danoch.

Z Aphro Tesla vzpostavlja in razvijo Ambasado Svetlane Makarovič.

Več na http://sonda.kibla.org/

Simon Macuh

Ime in priimek umetnika: Simon Macuh, akademski kipar
Vrsta prireditve: Javno branje: Karel Destovnik – Kajuh: Zbrano delo – Pesmi
Naslov: spomenik padlim borcem Talec, Zadrečka cesta 36, 3331 Nazarje ob 12. uri

 

Izjava:
Bral bom Kajuhove pesmi ob kipu Talca v Nazarjah. Kip je delo pred kratkim preminulega Cirila Cesarja, ki je  živel v sosednjem kraju. Kip Talca ima zelo zanimivo ozadje, vendar se bom ob tokratnem branju osredotočil na spomin, ki ga imam na lik, ki je nekoč stal pred mojo osnovno šolo in sem vsak dan hodil mimo. Na  podstavku kipa so verzi iz Kajuhove pesmi “Samo en cvet, en češnjev cvet“. V spomin Cirilu Cesarju.

Predstavitev umetnika:
Simon Macuh (1971, Celje) je od leta 2011 samozaposlen v kulturi kot kipar, performer in intermedijski umetnik. V svojem delu pogosto izhaja iz teorije, ki jo uporabi kot miselno in konceptualno izhodišče, ki ga nato z umetniškimi postopki prevede v prakso. Pri tem se najpogosteje opira na Josepha Beuysa, Jacquesa Rancièra, Michela Foucaulta, Bertolda Brechta in podobne. Formalno kot vsebinsko ga zanimajo družbena razmerja, zato se pogosto povezuje z drugimi posamezniki ali skupinami. Večino njegovih del govori o “ekosistemih” kulturnih in naravnih okolij, ki se dogodkovno in procesualno zaprečijo v določeni lokaliteti. Prevladujoča perspektiva pri tem je humanistična, vendar ne antropocentristična. Na ta proces lahko gledamo tudi kot na gradnjo “socialne skulpture”, ki se najpogosteje udejanja v javnem prostoru. Avtor pri tem ves čas med sabo prepleta različne medije ter z njimi eksperimentira v največji možni meri. Pri tem ga vodi radovednost. V zadnjem času se v veliki meri posveča raziskovanju slušnih fenomenov in poslušanja. Macuh je del umetniških kolektivov kot so SIVA, Dr. Xenia, Zeleni zvoki. Pogosto sodeluje tudi pri produkcijah in tehničnih izvedbah drugih avtorjev in skupin.

Zoran Srdić Janežič

Ime in priimek umetnika: Zoran Srdić Janežič, intermedijski umetnik
Vrsta prireditve: Predavanje / javno branje:

Ideatum fata in arte latent spectantis ingenio
Naslov: Galerija ZDSLU, Komenskega 8, 1000 Ljubljana
Čas: 26. aprila ob 16.30 uri

Donna Haraway: Ostati v težavah: Ustvarjanje sorodstva v Chthulucenu
Naslov: Hajlands park, Masarykova 24, 1000 Ljubljana ob 12. uri

 

Izjava:
V knjigi Staying with the Trouble: Making Kin in the Chthulucene (v prevodu: Ostati v težavah: Ustvarjanje sorodstva v Chthulucenu) se Donna Haraway ukvarja z izzivi obdobja antropocena, vključno z ekološkimi krizami ter negativnimi vplivi potrošništva in hiperindividualizma. Poziva k spremembi našega razmišljanja o naravnem svetu in naši biologiji ter poudarja, da je za preživetje nujno potrebno skupno delovanje in oblikovanje novih sorodstev.
Harawayeva se ukvarja z več področji, kot so ekofeminizem, posthumanizem in študije živali, ter se zavzema za inovativen diskurz, ki združuje biologijo, filozofijo in literaturo. Izpodbija pripovedi, osredotočene na človeka, in predlaga koncepte, kot so holobionti in simbionti, s čimer ponuja nov pogled na našo ekološko stisko.
Knjigo sestavlja osem poglavij, ki obravnavajo teme, kot so subjektivnost, preseganje tradicionalnih kategorizacij ter posledice antropocena, kapitalocena in čthulucena. Vrhunec pripovedi je v delu “The Camille Stories”, spekulativni fikciji, ki si predstavlja prihodnost, ki se spopada s prenaseljenostjo in degradacijo okolja.
Donna Haraway uporablja “SF” (znanstveno fantastiko, spekulativno fabulacijo itd.) kot retorično orodje, da bi poudarila pomen pripovedovanja zgodb za razumevanje naših zapletenih odnosov z nečloveškim svetom. Poziva k ponovnemu razmisleku o naših povezavah onkraj modelov, osredotočenih na človeka, in se zavzema za širši občutek sorodnosti pri soočanju z našimi ekološkimi izzivi.
Konec koncev je knjiga Harawayevega obstatja v težavah pravzaprav poziv k akciji za kolektivne, revolucionarne spremembe pri reševanju naših trenutnih okoljskih kriz in nas spodbuja k drugačnemu razmišljanju o tem, kako trajnostno živeti na našem planetu.

Predstavitev umetnika:
Zoran Srdić Janežič (1974, Kranj) je akademski kipar in intermedijski umetnik. Kot oblikovalec lutk, kipar in tehnolog scenskih materialov, lutkovnih tehnik in tehnologij ter scenskega oblikovanja je zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Samostojno deluje na področju sodobne umetnosti s kiparskimi in mehatronskimi instalacijami, v katere pogosto vključuje gibalne mehanizme, živalske oblike in za kiparstvo neobičajne organske materiale. Ustvarja z različnimi sodobnimi mediji: videom, animacijo, 3D-printom, kibernetskimi roboti, pri instalacijah in kiparstvu pa pogosto uporablja biološke materiale. Ukvarjal se je tudi s tematiko javnega prostora, med drugim sodeluje v skupini umetnikov, ki organizirajo dogodke v javnem prostoru javna branja, sam pa občasno naredi kak kiparski sprehod. Je avtor številnih samostojnih in skupinskih razstav v Sloveniji; dobitnik nagrade za kvaliteto likovnega dela na 3. mednarodnem festivalu likovnih umetnosti v Kranju; večkrat se je udeležil rezidenc ministrstva za kulturo (Berlin in Dunaj); je soustanovitelj Zavoda za sodobne kiparske raziskave in član Sekcije za kiparstvo pri Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov. Je avtor spomenika ob 100. obletnici priključitve Prekmurja iz združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Živi in dela v Ljubljani.

Goran J. Horvat

Ime in priimek umetnika: Goran J. Horvat, kipar
Vrsta prireditve: Galerija na prostem na domu ustvarjalca: Upodobljivost in (ne)izrekljivost prostora skulptur
Naslov: Galerija na prostem na domu Gorana Horvata, Nizka 43, 3332 Rečica ob Savinji
Čas: 27. 4. 2024 od 10.30–13.30 ure (za natančen urnik in lokacije prireditev prosimo, da pogledate na časovnico, ki je na dnu te strani)

kontakt: 051 250 077

 

Tema prireditve:

Izhajamo iz predpostavke, da obstajajo prostori, ki so individualni, lastni tako mislecem kot umetnikom.
Iz zgodovine filozofije vemo, da so vsaj nekateri veliki filozofi potrebovali vsak svoj ustaljen kraj za razmišljanje. Descartes, denimo, je za pripravo Meditacij poudarjal »eksistencialen« pomen povezave med svojim telesom, hišo, v kateri je prebival, in mislimi; ter da je umeščen tako v svoje telo kot svoje bivališče (Cavell, 1994; Le Doeuff, 1990). Zato se pojmovanje znanega dualizma telesa in duše nakazuje v tem kontekstu kot rokohitrsko. – Varno zavetišče je imel tudi Heidegger, ki se je vedno znova vračal v svojo gozdno kočo na planini, kjer je zapisal svoje največje mojstrovine. Tudi Kant, denimo, ki so mu bila vrata odprta na najprestižnejše svetovne univerze, akademije, ni zapustil rodnega Kaliningrada, Königsberga, in je znan po tem, da, ko je po natančno določenem urniku nehal delati v svoji asketsko urejeni sobi, ob vedno istem času, se je po kosilu sprehajal po vedno isti poti, vse do zadnjega dne. »Drugačni« Nietzsche pa je vedno najbolje mislil v mestnem vrvežu (Bahovec, 2012).
Tudi delo ustvarjalca in avtorja pričujoče ideje Upodobljivost in (ne)izrekljivost prostora skulptur. Galerija na prostem na domu Gorana Horvata, skulpture na njegovem domu, opredeljuje na določen način specifičen prostor ustvarjanja, njegovo stalno bivališče in zatočišče, katerega v zunanjosti želimo na praznik Mednarodnega dne kiparstva, 27. 4. 2024, prvič pokazati javnosti.
Ker smo si zastavili koncept predvidenega dogodka fenomenološko (več gl. in prim. Heidegger, 2003; Husserl, 1997; Merleau-Ponty, 2006), nameravamo 27. 4. 2024 posredovati temeljne informacije o skulpturah in umetnosti ustvarjalca po izbranih poznavalcih ustvarjalčevih del, na primer po akad. dr. Emilijanu Cevcu, akad. izr. prof. dr. Milčku Komelju, dr. Zoranu Kržišniku, Tatjani Pregl Kobe (več gl. npr. Horvat, 1997; 2014; 2015).
Težišče želimo usmeriti v ustvarjanje pogojev, v katerih bi obiskovalec – poleg izpostavljene, »po drugih« posredovane t. i. tretje-osebne izkušnje –, zazna(va)l bistveno svojo lastno, t. i. prvo-osebno izkušnjo v neposrednem soočenju z razstavljenimi deli in ustvarjalcem (več gl. in prim. Medveš, 2022). V ta namen bi odprli prostor zlasti znotraj kamnitega obzidja domovanja, galerijo na prostem pred vhodom in okoli hiše ter povabili, da izpostavljen obiskovalcu »odprti« kraj pusti, da vsak na sebi lasten način opredeli, prepozna pomen zaznane, posamezne skulpture ter jo na sebi lasten način spoznava oz. doživlja (več gl. in prim. Lewis, 2012; Varela in Shear, 1999; Varela, 2013).
Na ta način želimo fenomenološki vidik predstavitve umetnikovega doma in njegovih del konceptualno povezati s prav tako aktualnim vidikom kognitivne nevroznanosti, predvsem po kateri naj ne bi več pristajali na univerzalno razumevanje spoznavanja pojavnosti oz. stvarnosti. Je pa na ta vidik v svoji razlagi estetike nakazal že Kant, ki je lepo in sublimno opredelil kot bistveno individualno občutje ali subjektivno stanja duha (1999) (več gl. in prim. tudi Gumbrecht, Maturana in Poerksen, 2006; Hirbar Sorčan in Kreft, 2005; Medveš, 2020; Reckwitz, 2023; Thompson, 2004; Varela, Thompson in Rosch, 2017).
Našo vlogo in pomen bi tako na Mednarodni dan kiparstva opredelili v dialogu drug z drugim, v jeziku, ki izhaja in se vrača na ne-končen proces spoznavanja razstavljenih skulptur; avtor razume, da živi z umetnostjo, v umetnosti, in s poslanstvom ustvarjanja, ki ne more obstajati, da ne bi bilo za Druge (gl. in prim. Tolstoj, v Zweig, 1975).

Viri in literatura
Bahovec, D. E. (2012). Kaj je dober prostor za misliti? Filozofija, arhitektura, šolanje. Sodobna pedagogika, 1(63), 18-33.
Cavell, S. (1994). A Pitch of Philosophy. Autobiographical Exercises. Cambridge: Harvard University Press.
Gumbrecht, H. U., Maturana, H. M. in Poerksen, B. (2006). Humberto R. Maturana and Francisco J. Varela on Science and the Humanities: The Poerksen Interviews. The Journal of Aesthetic Education, 40(1), 22-53.
Heidegger, M. (2003). Predavanja in sestavki. Ljubljana: Slovenska matica.
Husserl, E. (1997). Ideje za čisto fenomenologijo in fenomenološko filozofijo. Ljubljana: Slovenska matica.
Horvat, G. J. (1997). Goran Horvat : risbe = drawings = Zeichnungen : 1963-1996. Mozirje: Zavod za kulturo.
Horvat, G. J. (2014). Ustvarjalni eliksir Horvatove življenjske energije : pregledna razstava ob avtorjevi šesdesetletnici = The creative elixir of Horvat's life energy : a retrospective exhibition at the author's sixtieth birthday : Galerija Velenje, Gallery Velenje, razstavišče Gorenje, exhibition grounds Gorenje, 24. 7. do 23. 8.
2014 / Horvat Goran J. ; [besedilo Milček Komelj ; prevod Petra Hribernik ; reprodukcije in portretna fotografija Peter Marinšek]. Velenje: Galerija.
Horvat, G. J. (2014). Med peklom in rajem : [pregledna razstava ob avtorjevi šestdesetletnici : Galerija Mozirje, 9. februar 2015-9. marec 2015 : Jakijeva hiša, Galerija Nazarje, 11. september 2015-11. oktober 2015] / Goran
J. Horvat ; [besedilo Tatjana Pregl Kobe ; reprodukcije in fotografije Vlado Lamut]. Mozirje: Osrednja knjižnica.
Hribar Sorčan, V. in Kreft, L. (2005). Vstop v estetiko. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za filozofijo.
Kant, I. (1999). Kritika razsodne moči. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Le Doeuff, M. (1990). The Philosophical Imaginary. Stanford: Stanford University Press.
Lewis, T. E. (2012). Od hotenja do večje voljnosti: fenomenološka kritika Rousseaujevega dela »O vzgoji«.
Sodobna pedagogika, 63(4), 76-88.
Medveš, Z. (2022). Zakaj umirajo dobre pedagoške ideje? Sodobna pedagogika, 73(2), 87-113.
Medveš, Z. (2020). Voditi, pustiti rasti ali vzburiti samoorganizacijo. V R. Kroflič, T. Vidmar in K. Skubic Ermenc, K. (ur.), Živa pedagoška misel Zdenka Medveša (str. 11–58). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. https://ebooks.uni-lj.si/zalozbaul//catalog/view/242/346/5716-1
Merleau-Ponty, M. (2006). Fenomenologija zaznave. Ljubljana: Študentska založba.
Odprte hiše Slovenije (2023). Pridobljeno 26. 1. 2024, iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Odprte_hi%C5%A1e_Slovenije
Reckwitz, A. (2023). Družba singularnosti. O strukturnih spremembah moderne. Ljubljana: Krtina.
Thompson, E. (2004). Life and mind: From autopoiesis to neurophenomenology. A tribute to Francesco Varela. Phenomenology and the Cognitive Sciences, 3, 381-398. https://doi.org/10.1023/B:PHEN.0000048936.73339.dd
Varela, F. J. in Shear J. (1999). First-person Methodologies: What, Why, How? Journal of Consciousness Studies, 6(2/3), 1-14.
Varela, F. J. (2013). Nevrofenomenologija: Metodološka rešitev za težki problem. Analiza, 17(1/2), 85-108.
Varela, F. J., Thompson, E. in Rosch, E. (2017). Utelešeni um. Kognitivna znanost in človeško izkustvo. Ljubljana: Krtina.
Zweig, S. (1975). Romain Rolland. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Avtorica besedila: dr. Barbara Horvat

www.goran-horvat.art

Predstavitev avtorja:

Goran J. Horvat se je rodil 24. januarja 1955 v Maruševcu pri Varaždinu na Hrvaškem, očetu Jožetu Horvatu Jakiju in materi Antoniji. S prirojenim posluhom za slikarstvo je že v mladih letih gojil drugi hobi – letalsko modelarstvo. Nemara ga je prav to vodilo, da se je leta 1969 vpisal na Srednjo tehniško šolo v Celju. Tudi smeri visokošolskega študija ni spreminjal in je leta 1978 z diplomo končal univerzitetni študij na Fakulteti za strojništvo, Univerze v Ljubljani.
Šest let je delal v svojem poklicu, se leta 1982 poročil in si z ženo Marijo ustvaril družino in lasten dom z ateljejem v Rečici ob Savinji. Leta 1986 je bil sprejet v razvid svobodnih delavcev v kulturi (dejavnost slikarstvo, s polnim delovnim časom) in s formalnim opravljanjem poklica prekinil. Od takrat se s slikarstvom ukvarja profesionalno. Leta 1987 je bil sprejet v članstvo Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU).
Razstavlja od leta 1973 in je do danes nanizal izjemno razkošen niz samostojnih predstavitev – okoli 150, od tega 23 izven naših meja (Avstrija, Nemčija, Hrvaška, Srbija). O njegovem delu so pisali nekateri naši najvidnejši umetnostni zgodovinarji in likovni kritiki, izšle so tudi tri monografije: leta 1991 pri Cankarjevi založbi Sveto pismo – Stara zaveza, leta 1997 je Zavod za kulturo občine Mozirje izdal monografijo Goran Horvat: risbe, Drawings, Zeichnungen: 1963-1996 in leta 2004 je Založba Družina izdala Sveto pismo – Nova zaveza. Ta, dvajsetletni likovno knjižni projekt svetopisemskih
interpretacij je botroval nominaciji za Prešernovo nagrado 2006, ki jo je ob podpori Mestne občine Celje, Založbe Družina in Slovenske znanstvene fundacije predlagala občina Mozirje.
Ob boku te, slikarske govorice, pa že vseskozi nastajajo (posebej še po očetovi smrti leta 2009) posamezne  skulpture, ki avtorja pričujočega besedila v zadnjem  desetletju vse intenzivneje nagovarjajo k novim  kiparskim modulacijam.
Kar je na izpostavljenem področju še posebno  izstopajoče, je, po mnenju umetnostnih kritikov, ki so odpirali razstave, to, da je Goran J. Horvat v svojem  kiparstvu tako iskrivo samosvoj in inovativen kot tudi fantazijsko pripoveden in harmoničen, v navezavi na  slikarstvo.

Tomaž Šebrek

Ime in priimek umetnika: Tomaž Šebrek, kipar
Vrsta prireditve: Javno vodstvo
Naslov: Mestna knjižnica Kranj, Gregorčičeva ulica 1, 4000 Kranj
Čas: 27. 4. 2024 ob 16. uri

Predstavitev umetnika:
Tomaž Šebrek (1963, Kranj)

Izobraževal se je, pod strokovnim vodstvom, v Ljubljani, Novem Mestu in Kranju. Deluje od leta 1987, izključno na področju likovne umetnosti pa samostojno od leta 2001.

Osnovno likovno dejavnost posveča grafiki. Deluje na področju slikarstva in kiparstva, slednje igra dominantno vlogo v njegovem ustvarjanju. Prisotnost v likovni umetnosti razume kot nezaključeno področje izobraževanja in raziskovanja.

Imel je več samostojnih in skupinskih razstav doma in v tujini.

Norma De Saint Picman

Ime in priimek umetnice: Norma De Saint Picman, intermedijska umetnica
Vrsta prireditve: Razstava v parku kipov / performans / javno vodstvo

Naslov: Noravision Sculpture Park, Kokrški log 6a, 4000 Kranj
Čas: 26. 4. 2024 od 11.-18. ure

Naslov: Priestesses – instalacija; Šmartinski park, 1000 Ljubljana
Čas: 27. 4. 2024 od 11.-17. ure
Eternal fluidity – performans; Šmartinski park, 1000 Ljubljana
Čas: 27. 4. 2024 od 16.00 uri

Naslov: Virtual hug; Galerija Noravision, Ilirska 15, 1000 Ljubljana
Čas: 27. 4. 2024 od 18.-22. ure

 

Izjava: Noravision Sculpture Park deluje kot razširitev galerijskih prostorov Noravision z vizijo povezovanja naravnih in kiparskih prostorov.

Predstavljene so nekatere poliestrske skulpture iz prejšnjih obdobij, kot so Sarkofagi, navdihnjeni z “gisants”, odprtih struktur in s poudarjeno patino časa, deloma že prekriti z mahom, postavljeni ob seriji meditativnih Priestesses z  gladkimi površinami, navdihnjeni z vzhodnjaško filozofijo. Keramične skulpture in manjše kiparske bronaste skulpture so razstavljene le za kratek čas zaradi krhkosti materialov. Če upoštevajo predhodna dela instalacijo v prostor v smislu klasičnih postavitev človeške figure realnih dimenzij pa zavzamajo zadnje intervencije v lesu večinoma povečane razsžnosti distorziranih teles, kombiniranih z zoomorfnimi elementi.

Simbolična inauguracija projekta je 26. aprila, kar sovpada z ustanovitvijo Osvobodilne fronte slovenskega naroda, in se nadaljuje 27. aprila s postavitvijo v Šmartinskem parku in galeriji Noravision v Ljubljani, v sklopu Mednarodnega dneva kiparstva, (#ISday, #intsculptureday) , obeleženega na isti dan kot Dan upora proti okupatorju, kot ga praznujemo v Sloveniji. Ustanovitev Osvobodilne fronte 26. aprila v hiši pisatelja Josipa Vidmarja je dejavno vključevala kulturne delavce, medtem ko je bila kultura v vseh kasnejših razvojih istega organa odločanja izključena in celo zanemarjena.

Initiator slovenskega gibanja Kiparstvo v javnem prostoru, ki nas je povezal z Mednarodno kiparsko organizacijo v Hamiltonu, New Jersey in organiziral omenjeno praznovanje, je multimedijski umetnik in kipar Zoran Janežič, tudi predsednik Sekcije kiparjev in umetnikov, ki delajo v javnem prostoru v okviru krovne organizacije ZDSLU, Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije.

Noravision Park Skulptur je razširitev galerije Noravision in namenjen povezovanju kiparskih prostorov z naravnimi. Kiparsko in naravno okolje se prepletata in povezujeta v harmonično celovito enost, koncept sicer občutno skromnejših dimenzij pa je navdihnjen tudi s Tarot Parkom Niki de Saint Phalle ali Gaudijevem Parkom Guël. 

Starejša dela so figurativne poliestrske skulpture, usklajene s klasičnim kiparskim konceptom v spoštovanje naravnih razmerij in velikosti človeškega telesa, medtem ko imajo najnovejše lesene intervencije večinoma povečane razsežnosti izkrivljenih teles v kombinaciji z zoomorfnimi elementi. Poliestrske zunanje skulpture “La jeune mariée’ in ‘Sarcophages’ so navdihnjeni z ‘gisants’, deloma že zaznamovani z mahom in poškodovani ter s tem združujejo pečat časa in efemernosti bivanja. 

Sarcophage pour l’Amour immortel, Salon Figuration Critique, 1990, Grand Palais, Paris

Serija Sarcophages se je začela leta 1985, zadnji “Sarcophage pour l’amour immortel”,  ustvarjen 1990 v Franciji in razstavljen na Salonu Figuration Critique v Grand Palais, z združenim parom v večnem objemu, z obrazom dame obrnjene vstran od svojega partnerja. Struktura teh skulptur jeeodprta, steklena vlakna ustvarjajo valovito površino, v katero so vključeni tudi nekateri ‘objéts trouvés’, kot npr. zavržena keramična roža iz pokopališča Père-Lachaise pa tudi avtorske litografije in jedkanice. Reinterpretacija z vključeno simbolično konotacijo ekspresivnih kiparskih del Germaina Pilona,  Henrija II in Catherine de Médicis iz bazilike Saint-Denis in predanost dvojnosti eros-tanathos so značilnosti tega obdobja.

Najnovejša dela so intervencije v gozdu kot “Mon Géant endormi”, stoletna bukev in stara hrastova debla, ‘ Ptič in mačka’,  ‘ Torzo mlade deklice’ , delo v teku.
“La jeune mariée 96,  Sneženi kristali na cvetočih jablanah,  instalacija v vrtu 2024, Gaussian Splatt

Noravision Sculpture Park:
“ Ptič, maček…”, “Heart”, “La torse du jeune fille”, hrast, work in progress 2024
Svečenice, instalacija v vrtu, 1997 

Serijo Priestesses, razstavljeno v celoti naslednji dan, 27. aprila 2024, v Šmartinskem parku v Ljubljani, katero tvori skupina žensk, ki meditira v poziciji lotosa, pa označuje gladka polirana zaprta površina, kar je tudi nujnost samega proizvodnega procesa, ki uporablja kalup. So del večjega koncipiranega projekta 72 stražarjev miru in harmonije, moških in žensk, povezanih kot plavajoča struktura na Blejskem jezeru, predstavljena na INTART Bohinj leta 1995.

Celotna namestitev projekta je povezana z ikonično arhitekturo Jožefa Plečnika (nedavna150. obletnica ):

• prva postavitev v Parku Zvezda, Kongresni trg 97
• Atrij Narodne in univerzitetne knjižnice 2008
• ARTES DEI, Križanke, Lapidarium, leta 2020 (spremljajoči video, v katerem se arhitektka in umetnica Alenka Kham Pičman, moja mama, spominja na kamnite instalacije v Lapidariju med svojim študijem). Zadnja namestitev v Šmartinskem parku, simbolno povezana z Žalom, ikonično grobnico Plečnikovega pokopališča, ki jo lahko rahlo vidimo na ozadju sprednjega pogleda, nekako zaključuje povezave s Plečnikovim delom.
• Pokopališče Žale, 2024, vidno kot oddaljena kulisa iz Šmartinskega parka, kjer je instalacija postavljena 27.aprila.

V instalacijo so vključeni tudi trije leseni krožni objekti, v smislu večnega kroženja in prepletanja elementov ter struktur. Pokončne svitke spetih las na vrhu glave poudarja eccho v nebo segajočih cipres poleg Plečnikovih kapel.

• V sklopu zaključka postavitve v Šmartinskem parku poteka performans Eternal Fluidity, s pričetkom ob 16 uri.

Opening performance, Grad Bogenšperk, 2023 Noravisionsolarmetaverse Guardians, Virtual Hug 

V raziskovanju medsebojnega delovanja fizičnih in virtualnih svetov združuje postavitev “Virtualni objem”,ckeramične skulpture iz  projekta Stražarji in Paralele z digitalnimo izkušnjo…

Keramični kipi, inspirirani z afrisko in azijsko fiziologijo, kombinirajo vegetativno okrasje in spomin na Gaudijevo fantazijsko arhitekturo, zamegljene so meje med resničnostjo in domišljiijo, skulpture se preoblikujejo v oživljene virtualne entitete, ki lahko s pomočjo umetne inteligence pripovedujejo skrite zgodbe skozi zvok, mimiko in geste.

Osrednji del razstave so skulpture v terra cotti, Malefique, African Queen, Speči vojščak,Marguerite de Valois, Passolini, Prince, Le Grand Vide…), vsaka skulptura s svojo edinstveno zgodbo v prepletu izpovedi z historičnimi in filmskimi referencami. Razstava vključuje elemente virtualne (XR) resničnosti, pri čemer uporablja tudi tehnologijo Gaussian Splatts. Z vključevanjem historične in kulturne dediščine v osebne zgodbe je umetnica izkazala čast Evropskemu letu kulturne dediščine.

Skulpture so postavljene na opečnate podstavke, ki gledalce vabijo k raziskovanju zapletenih podrobnosti vsakega dela nemih Stražarjev kot varuhov prastarih modrosti.

Virtualni objem, koncipiran že v letu 2018 postane aktualen v letu 2021 kot del življenske izkušnje Covid-a ter dejansko uresničljiv z razvojem umetne inteligence. ( 3d scan, AI model, Sora, podjetje DEOVR… ).

“Virtualni objem” vabi gledalca, da premosti vrzel med preteklostjo in sedanjostjo, oprijemljivim ter virtualnim ter se v edinstveni izkušnji prepusti harmoničnemu povezovanju umetnosti, zgodovine in tehnologije.

Razstava je povezana s predstavitvijo na platformi Spatial, ki vklučuje 3d modele keramičnih in poliesteskih skulptur ter NFT-je skupaj z videi iz projekta poslikave solarnih panelov Noravisionsolarmetaverse, kamor ste povabljeni, da se srečamo tudi po zaključku fizičnih predstavitev.

https://www.spatial.io/s/NORAVISIONSOLARMETAVERSE-Norma-De-Saint-Picman-62027c416a89860001238fc4?share=3962564151581106617

NORAVISIONSOLARMETAVERSE galerija, platforma Spatial

Projekt “Svečenice”, 1997

Besedilo večinoma povzeto iz kataloga razstave v Prešerenovi hiši, Gorenjski Muzej Kranj,  Med 9.1. do 10.2.2003
Pozitivnost, usmerjenost navzgor, krog zlate, srebrne in mavričnih barv, razvejana geometrična živa struktura, ki se obnavlja; načelo podvajanja, množenja, harmonija različnih frekvenc…Enotnost, moč in stabilen občutek miru in sreče, izpolnitev želja kot izpolnitev duhovnega in materialnega bogastva so dejansko gonilne sile organizacije idealne družbe, že nakazane v praksi transcendentalne meditacije kot starodavni večni cilji različnih religij, tudi na način, ki je uresničljiv preko načel mrežnega trženja in posledično novih nastajajočih povezav in odnosov med ljudmi.

Od leta 2003 do danes so te ideje posodobljene z aktualnimi trendi “ creators economy”, decentraliziranih avtonomnih organizacij (DAO-jev) in virtualnih predstavitev v 3 Web-u.

V podzemnem prostoru poslušamo glas Douga Weada (Čas se izteka), ki govori o globalizaciji, “Pelikanovem načelu” in modrosti kralja Salomona. Video nima neposredne ali konkretne povezava s besedilom, ampak prikazuje “Deklico z lilijami”  v kombinaciji z avtoričino improvizacijo na klavirju.

“Svečenice” – skulpture ženskih figur v lotusovi drži predstavljajo usmerjenost v nebo, svetlobo, barvo, preseganje erotične energije, modrost.

“Prikazni” – Črne poliestrske skulpture – simbolizirajo temo, mračnost, odsotnost svetlobe, prebivalce podzemlja, ki se v spazmu strasti vrtijo navzdol po energetski krivulji.

”Par – Žrtvovanje“, figuri moškega in ženske v meditativnem položaju, izdelani iz pečene gline, terakote, kot prototipa za projekt “72 stražarjev harmonije”, obkroženi z živimi baklami, odsevajo v številnih plamenih na bakreni plošči predstavljajo prostor umirjene aktivnosti in zavezanosti zemlji.

Ozadje projekta, motivacije: Začetni impulz projekta je bila izkušnja transcendentalne meditacije in jogijskega letenja (po Maharishiju Mahesh Yogi, intenzivno prakticirano v letih 1987-1994, z udeležbo na številnih delavnicah v Kranju, Comu Italija, Sarajevu, Beogradu, Naberezniye Celny Tatarstan, Rusija, kot tudi občudovanje kamnitih kipov v Guimetovem muzeju azijske umetnosti v Parizu (dokumentarni video v hodniku mestne hiše) ali spomin na pokopane množice glinenih vojakov v Xianu, Kitajska.

Barvitost same čistosti primarnih barv je prevzeta iz barvnih odlitkov rok s tremi iztegnjenimi prsti (tudi znak vizualne podobnosti s črko ša in začetni simbolni znak besede Shalom) g. Mosheja Naïma, ustanovitelja Tevela.

https://youtu.be/qMcfW8zIqZw.
Projekt Sedemdeset dveh varuhov harmonije je bil zamišljen v okviru INTART – a, kot plavajoča skulptura na Bohinjskem jezeru: skupini 36 ženskih in 36 moških figur so razporejene v obliki dveh trikotnikov, postavljenih na plavajoče pnevmatike, povezane s kovinskimi razmaki, ki držijo obliko. Ministrstvo za okolje in prostor ni podprlo projekta, deloma zaradi strahu pred izlitjem vnetljive tekočine, pritrjene na glave figur, ki bi zagiorela ob odprtju projekta.

V prvi fazi so proizvodnjo prototipov iz gline podprli SKB Aurum Ljubljana, Iskratel Kranj in Terra r.d.Komenda, pozneje pa Color Medvode, Wacker Chemie Munich in Veplass Velenje, medtem ko je kipar in arhitekt Roberto Stell aktivno pomagal s tehničnim svetovanjem in praktičnim delom glede postopka oblikovanja kalupa. S pomočjo podjetja Veplas smo uspešno izdelali petnajst figur svečenic, pobarvanih v odtenki mavričnega kroga, s pozlačeno figuro v središču.

Kasneje je bila fotografija uporabljena tudi za predstavitev Noravisiondecentralized – globalne umetniške platforme, ki temelji na tehnologiji veriženja blokov, in za predstavitev umetnikov kot neodvisnih vozlišč – ustvarjalcev vrednosti.

Leta 2021 je v sodelovanju s podjetjem za vzspodbujanje recikliranja plastikePlastiks Barcelone nastala arhivska zbirka NFT-jev projekta Svečenice skozi različna obdobja, kot predlagana nagrada za različne količine reciklirane plastike,  gospa Fiona Delaney, izvršna direktorica in soustanoviteljica Origin Chain Networks, predsednica Blockchain Ireland #Startups, sopredsednica EUOS/Block, StandICT, DGConnect, pa je napisala uvodno besedo.

Svečenice 2022. Arhivska zbirka (1991-1997)

Manifest: Slikanje, glina, steklena vlakna, 3D-tisk, performans in digitalna umetnost.

Namen: Proslavlja ženstvenost, okrasje in božanskost, zamišljene preteklosti in prihodnosti…

“Svečenice” so se začele leta 1991 v Beaux Arts v Parizu in se končale v Ljubljani, Sloveniji, s številnimi instalacijami, povezanimi z arhitekturno dediščino Jožefa Plečnika, zadnjo Artes Dei leta 2020. Projekt sovpada z razpadom Sovjetske zveze, z razglasitvijo neodvisnosti s strani nekdanjih republik v vzhodnoevropskih in baltskih državah. Ljudje so iskali novo gospodarsko realnost in mir. Do leta 1997 je bila dosežena dogovor med NATO in Rusko federacijo, ki je razglasil “brez namena, brez načrta in brez razloga za namestitev jedrskih orožij na ozemlju novih članic”. Vir: NATO .

Zbirka Norme De Saint Picman za Plastiks.io ponovno obuja njeno skrb o usodi tistega časa. Ponovno odkriva moč in pozitivnost svojega tedanjegas dela ter uživa v osupljivi harmoniji zlate, srebrne in mavričnih barv, ki se porajajo v združitvi različnih frekvenc in načelu pozitivne multiplikacije. Svečenice 2022 so prežete z občutjem miru in sreče, da bi ustarile virtualno resničnost, kjer duhovno in materialno bogastvo prinašata mir in red v idealni družbi.

Svečenice
Ta zbirka petih del je posvečena projektu Svečenice, od samega začetka leta 1991 na Beaux Arts v Parizu, prve instalacije na Kongresnem trgu 5. julija 1997, skozi več razstav in najnovejše, ARTES DEI, v Lapidariju in Hudičevem dvorišču Plečnikovih Križank v Ljubljani. Pozitivnost v harmoniji zlata, srebra in mavričnih barv, združitev različnih frekvenc, načelo pozitivne multiplikacije v smislu miru in sreče, duhovnega in materialnega bogastva so dejansko gonilna sila idealne družbe in miru.

SVEČENICE 1 – ZAČETEK

To delo združuje tri plasti – črno-bele fotografije prve svečenice, nastale v studiu Georgea Jeanclosa v Beaux Arts v Parizu, ženske figure z dvema obrazoma v glini,  sicer uničene med mojo odsotnostjo pred pečenjem leta 1991; moje petje italjanskih arij in improvizacija na klavirju s predstave Artes Dei v Viteški dvorani na Križankah, Festival Ljubljana 23. septembra 2020, ter utripajoča slika 3D modela dejanskega 3D tiska svečenice, izdelane za razstavo Associated Fragments of Reality, Mala galerija Cankarjevega doma, 22. januarja 2014, (rojstni dan moje mame) v Ljubljani.

SVEČENICE 2 – 72 VARUHI HARMONIJE, Blejsko jezero

LOKACIJA: Blejsko jezero, poletje 1996, INTART 95/96

Instalacija sedemdesetih poliesterskih skulptur človeških figur naravne velikosti, v lotosovem položaju, plava na posebni konstrukciji na površini Blejskega jezera. Moška in ženska skupina sta postavljeni ločeno, v obliki dveh trikotnikov. Vsi gledajo v isto smer, z rezervoarji s vbnetljivo tekočino na svojih glavah, ki se v trenutku odpiranja vžgejo v plamenih. Bele figure in njihove osvetljene kronice se pojavljajo na površini jezera kot neme, oddaljene novinke v mirnem idiličnem okolju gorske pokrajine, oživeli varuhi Lepote, Miru in Harmonije, izdelano v risbi.

Fotografije so bile posnete ob jezeru Bohinj.

SVEČENICE 3 – ŽRTVOVANJE, Mestna hiša Ljubljana, Muzej Gorenjske, Kranj

Delovni proces, ustvarjanje kalupa, kovinska konstrukcija z arhitektom kiparjem Robertom Stellom, nanašanje čebeljega voska, silikonskega kavčuka. V ozadju posnet Projekt Sidhi, pismo Njegovi Svetosti Maharishiju Maheshu Jogiju.

Nujnost odreza rok ženske figure med samim procesom izderlave kalupa je uporabljena kot metafora v predstavitvi Žrtvovanja – Mestna hiša Ljubljana 1997 in Muzej Gorenjske 2003, ženska je pogosto blokirana pri svojem delu zaradi družini posvečenih žrtev. Preobrazba skozi večne plamene naših življen kot ponavljajoči se rituali Gandharve in gregorijanskih napevov.

SVEČENICE 4 – BEAUX ARTS, NOTRE DAME

Ustvarjanje prve svečenice leta 1991 s dvema obrazoma v Beaux Arts, Quai Malaquais, posneto s strani Josifa Ilica, razbita med mojo odsotnostjo; v bližini viden portret v glini, podoba Milana Popova, učitelja in guvernerja transcendentalne meditacije.

Leta 2001 sem ponoivno prišla v Pariz, da bi se udeležila razstave skupine M.A.I.N.S., skupine Novi surrealisti (ustanovil jo je že pokojni David Gerard Belly), z majhnima otrokoma. Vijolična Svečenica je bila za krajši čas postavljena pred Notredamsko katedralo, tedaj še nedotaknjeno pred katastrofalnim požarom 15. aprila 2019,  ko se je zrušil stolp..

SVEČENICE 5 – KONGRESNI TRG, LAPIDARIJ, HUDIČEVI DVORIŠČE

Prva instalacija 5. julija 1997 na Kongresnem trgu, plešem na predhodno posneto improvizacijo na sinthesizerju tekstov lastnih pesmi, akustično predstavitev omogočilo podjetja TSE, manager Dareta Stojana.

– Glas Mosheja Naïma, ki opisuje vizijo TEVEL-a, »Les uns par les autres«

– Moj glas za ARTES DEI in odprtje Dvorana Kasemate, Ljubljanski grad 2010.

Celoten projekt predstavitev povezan z ikonično arhitekturno dediščino Jožefa Plečnika (150. obletnica): Kongresni trg 97, atrij Narodne in univerzitetne knjižnice 2008; Križanke 2020 – ARTES DEI, Lapidarium. V spremnem videu Arhitektka in umetnica Alenka Kham Pičman, moja mama, spominja na kamnite instalacije v Lapidariju med svojim študijem.

 Umetnica se sprašuje o minimalističnih intervencijah v naravnem okolju, dialogom med peskom in gozdom, reko in skulpturo, v intervencijah v les z uporabo verižne žage…Nekaj ton razprostrtega peska spremeni pot v piedestal za sprehajalce in obenem ustvari distanco do podrtega drevesa…

Raziskovanje prepleta med fizičnim in virtualnim svetom, “Virtual Hug” združuje keramične skulpture iz projekta “Guardians and Parallels” z globokimi digitalnimi izkušnjami. Navdihnjene z afriško in azijsko fiziologijo, izraziti obrazi okrašeni z vegetabilno ornamentiko odmevajo Gaudijeve arhitekturne zapletenosti.

Razstava zabriše meje med realnostjo in domišljijo, saj se oprijemljive skulpture preobrazijo v virtualne entitete, ki pripovedujejo skrite zgodbe skozi zvok, mimiko in geste. Obiskovalci pričajo, kako skulpture oživijo na tablicah ali telefonih, pojejo, govorijo in se objemajo v svoji lastni pripovedi.

Osrednji del razstave so terakotne skulpture, ki segajo od srednje velikih do velikih, spremljajo pa jih privlačni 360-stopinjski videoposnetki in dokumentarec, ki ga je uredil umetnik. Vsaka skulptura nosi unikatno zgodbo, prepletajoč osebne pripovedi z zgodovinskimi in filmskimi referencami.

Kot del poglobljene izkušnje razstava vključuje elemente virtualne resničnosti (XR). Z združevanjem osebnih zgodb z zgodovinsko in kulturno dediščino, umetnik izkazuje poklon Evropskemu letu kulturne dediščine.

Fizična postavitev razstave je skrbno kurirana, s skulpturami postavljenimi na predhodno izdelane opeke in vmesne kapsule, ki vabijo gledalce, da raziskujejo zapletene detajle vsakega kosa. Serija “Guards”, ki prikazuje glave na železnih okvirih, vzbudi občutek predniške modrosti in varovanja.

“Virtual Hug” vabi gledalce, da se podajo na pot odkrivanja, premoščajoč vrzel med preteklostjo in sedanjostjo, oprijemljivim in virtualnim. S harmoničnim prepletom umetnosti, tehnologije in zgodovine razstava ponuja unikatno in poglobljeno izkušnjo za vse.

Predstavitev umetnice:
Norma de Saint Picman je francosko-slovenska umetnica, je svojo ustvarjalno pot oblikovala med Ljubljano in Parizom. Diplomirala je leta 1983 na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani, klavir; leta 1986 zaključi študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom profesorja Janeza Bernika, med leti 1988 in 1990 ustvarja kot štipendistka francoske vlade na pariški Akademiji lepih umetnosti v ateljejih priznanih profesorjev – Vladimir Velickovic, Abraham Hadad, Christian Fossier, Michel Charpentier in George Jeanclos, v risbi, kiparstvu, keramiki, litografijiu in jedkanici. Njene grafike iz tega obdobja so vključene v zbirko Bibliothèque Nationale, v tem obdobju postane tudi članica Maison des Artistes in pridobi francosko državljanstvo. Krajši čas je bila tudi strokovnjakinja pri UNECE,  je ustanovna članica World Metaverse Council in članica Reda svetega Jurija iz Koroške.

Svoja dela je predstavila na več kot petdesetih samostojnih razstavah in sodelovala na prestižnih mednarodnih dogodkih kot je Figuration Critique, Pariz  (“Sarkofag nesmrtne ljubezni, l” poliestrska skulptura iz leta 1990, in istoimenski performans leta 1992), Keramični bienale v Cluju, Contemporary Venice leta 2019 in večmedijskih projektih, ”Priestesses” leta 1997 na Kongresnem trgu v Ljubljani in “Consonances – color dances”, z otroci Vrtca pod Gradom  v dvorani Kazemate na Ljubljanskem gradu leta 2011.

Norma je študij slikarstva, grafičnih tehnik globokega in visokega tiska, keramike, kiparstva dopolnila še z študijem umetniške terapije na Pedagoški fakulteti v Ljubljani po letu 2011.

Zavzema se za povezovanje klasičnih umetnosti z virtualnimi svetovi in vpeljuje pojem GesamtkunstwerkNFT v projektu Noravisionsolarmetaverse.

Njena slikarska dela so zaznamovana z izrazitimi simbolnimi figurativnimi elementi in prvotno navdihnjena s strani umetnikov, kot so Egon Schiele, Emil Nolde, obdobje Fin de siècle in kasneje impresionizem, kar je postopoma razvila v ekspresivne slike večjih formatov z pastoznimimi teksturami. Poleg slikarstva in kiparstva se ukvarja z instalacijami in performansi predvsem kot otvoritvenimi dogodki lastnih del, kjer usklajeno združuje različne tehnike in izrazne prakse v večplastnem portfelju v skladu s konceptom Gesamtkunstwerk.

Eden njenih zadnjih obsežnih projektov, ki ga razvija od leta 2018 je trajnostni projekt NORAVISIONSOLARMETAVERSE, kjer povezuje oljne slike na odsluženih solarnih panelih s kulturno dediščino, predstavitvami NFT-jev, 3D kiparskimi modeli in vizijo povezovanja vseh teh elementov s 3D posnetki skulptur in gradov Bogenšperk, Vaduz in Mirna v virtualnih galerijah, ki preko najnovejših tehnologij združujejo klasično in sodobno umetnost.

Norma je mednarodno priznana umetnica, ki obvlada različne umetniške discipline, katere prefinjeno prepleta z različnimi postmodernimi citati klasičnimih, ekspresionističnih in impresionističnih slogov z uporabo figuralnih in abstraktnimi oblik.

Leta 2018 je koncipirala projekt Noravision Decentralized Arts Ecosystem, koncept globalne umetniške platforme, ki temelji na tehnologiji veriženja blokov, tokenizaciji,interoperabilnosti in ideji, da so umetniška dela zanesljivi dolgoročni naložbeni viri, osnovni cilj pa je postaviti umetnike kot avtonomne proizvajalce vrednosti ali “vozlišča” v središče ekosistema, kjer dinamično sodelujejo z investitorji, zbiralci, galeristi in dražbenimi hišami. Kasneje ustanovljena Noravisiondecentralized Art Investmenc zagotavlja funkcije, kot so vrednotenje, sledljivost in tokenizacija umetniških del prek globalnih umetniških platform.

Trajnostni projekt Noravisionsolar se zavzema za ustvarjalno recikliranje “upcycling” odsluženih sončnih panelov, bil je razstavljen v različnih sklopih -“Luce dell eterno”, Glass CathedralSanta Chiara na Muranu leta 2020, “Artes Dei”, Festival Ljjubljana, 2020, in “Metamorfoses The Worlds of Change” na Ministrstvu za kulturo v Ljubljani leta 2021, ”Noravisionsolar, The Garden of Eden” v Digitalnem centru Slovenije med slovenskim predsedovanjem evropski komisiji, “Med nočjo in dnevom” na gradu Strmol, “Noravisionsolarmetaverse The Garden of Eden” na gradu Bogenšperk. V sklopu širšega trajnostnega angažmaja z vključevanjem različnih umetnikov predvideva Noravisionsolar statični princip – postavitev poslikanih panelov v tunele, metroje in na letališča ter dinamični princip – v smislu organiziranih avkcij z deljenim prihodkom za umetnike, kuratorje, vzdrževalce platforme ter samo recikliranje panelov, v sodelovanju z proizvodnjo.

Projekt Noravisionbridge, namenjen vključevanju umetnosti kot sredstva mehkega prehoda na tuje trge, s poudarkom na aktivno vključevanje žensk, je bil predstavljen na mednarodnih dogodkih kot sta WEF Ljubljana 2020 in WEF Egipt 2020, WEF Bangalore 2021, zanje je prejela tudi priznanja (Exceptional Women of Excellence, Iconic Woman Creating Better World for All.).

Zadnji virtualni projekt Pesem pesmi v Gaussian Splatt cistercijanske cerkve Kostanjevica na Krki vključuje videoposnetke predstavitve pesmi v različnih jezikih na treh kubusih v osrednji ladji ( video iz leta 2004) , 3D risbo in scan avtorice same z krili angela.

Norma de Saint Picman je naslikala portret princa Nikolausa von und zu Liechtenstein in njegove žene Margarete von und zu Liechtenstein, predan obsinvestituri novih vitezov Reda svetega Jurija v Ptuju 2022.

V sklopu Mednarodnega dneva kiparstva 2024 je odprt projekt Noravision Sculpture Park v Kranju kot razširitev Galerije Noravision, ki združuje postavitev starejših poliesterskih skulptur in novejših del v lesu, Priestesses se priključujejo kot enodnevna postavitev v Šmartinskem parku Ljubljana, s performansem Eternal Fluidity ob 16 uri in zaključkom s predstavitvijo Virtual Hug v Galeriji Noravision ob 18 uri.

Noravision Sculpture Park: https://g.co/kgs/ybSL6QK, Kokrški log 6a, 4000 Kranj Čas: 26. 4. 2024 od 11.-18. ure

Priestesses / Eternal fluidity; Šmartinski park, 1000 Ljubljana Čas: 27. 4. 2024 od 11.-17. ure

Virtual hug; Galerija Noravision, Ilirska 15, 1000 Ljubljana čas: 27. 4. 2024 od 18.-22. ure

Ivan Skubin

Ime in priimek umetnika: Ivan Skubin, kipar
Vrsta prireditve: Odprti atelje in javno vodstvo
Naslov in čas posameznega dogodka: po prostorski instalaciji na zelenici pred Vilo Vipolže ob 16. uri

 

Izjava: Za svoje izrazno sredstvo sem izbral glino, prvobitno tvarino, materio primo, ki v sebi nosi genetski spomin na neskončne možnosti ustvarjanja, spomin na začetek in konec. Tej prvinski snovi sem zaupal svoj čut za umetnost, svoje misli, sanje. Tako kakor zemlji, ki me je od malega vezala nase in me še vedno oplaja s svojimi tisočerimi pojavnimi oblikami:

Čuvarja praga
V egipčanski mitologiji obstaja mit o tehtanju duš ob smrti, po katerem lahko duhovni svet vstopi samo nenavezana, neobremenjena duša; duša, ki je lahka kot peresce. Pri razmišljanju o tem, v kolikšni meri smo lahki in nenavezani, sta nastala Čuvarja praga kot osebno uzrtje pradavnega mita: čuvarja praga, skulpturi, zgneteni iz bele in črne gline, postavljeni na zelenici pred mojo domačijo, dovoljujeta prehod v svet onkraj samo čistim, neomadeževanim dušam.  

Ikaros
Ikarosa, Ikara, ta pradavni mit, ki svari pred samozadovoljstvom in prevzetnostjo, sem ugledal s svojimi očmi, ga zgnetel iz rjave gline, mu v srce položil belo ptico in ga zazrtega v svet okoli sebe postavil v park Pečno. In tako stoji tam, s ptico v srcu, v čarobnem gozdu nad Kanalom ob Soči, in mimoidočim sporoča moje razmišljanje:
»Odkar je bil človek poklican v bivanje, je prežet z željo po preseganju določenega. Usojenega. Spustil se je bil v najgloblje globine, vzletel v nepredstavljive višave; vase ga je potegnila želja po doseganju najbolj skritih kotičkov vsemirja; pogledal je v najmanjše delčke snovi, s svojimi stvaritvami segel po brezmejnosti; prepredel svet z informatiko… En sam let ptice v človeku. Tragičen let Ikarosa.
In vendar možnost leta preko horizonta.«

Ujetniki
Na zelenici pred Vilo Vipolže se bom predstavil s prostorsko instalacijo z naslovom Ujetniki. V okna petih metalnih nosilcev sem postavil človeške obraze, modelirane iz gline in odžgane v posebni japonski tehniki raku. Instalacija je moj odgovor na vprašanje, kdo je ujetnik.
»Ujetnik je človek. S svojo ozkostjo, ki jo simbolizirajo obrazi z groteskno fiziognomijo, stisnjeni v ozke odprtine, je ujet v kletko svojih misli, navad, predsodkov, čustev… Kletko je bil olepšal in zloščil, ne ve pa, da utesnjuje, omejuje njegovo duhovno obzorje. Odprta okna sicer ponujajo možnost izstopa, možnost svobode, vendar ujetnik ne izstopi. Ostaja med zloščenimi stenami svoje zlate kletke, mrko in zlovešče zre iz nje v svet.«

Predstavitev umetnika:
Ivan Skubin je v tridesetih letih delovanja na področju keramike imel preko sto petdeset samostojnih in skupinskih razstav v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Portugalski, Srbiji, Madžarski, Nemčiji, Belgiji, Španiji, Franciji. Sodeloval je pri domačih in mednarodnih likovnih in keramičnih projektih, likovnih kolonijah in delavnicah. Njegovo delo je bilo večkrat nagrajeno, štirikrat je bil izbran za slovenskega umetnika v umetniški rezidenci Cité internationale des arts v Parizu. Je član številnih društev, med njimi Društva keramikov Slovenije, Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in Zavoda V-oglje (član IAC).
Dela Ivana Skubina so vključena v javne zbirke v Sloveniji, Srbiji, na Portugalskem, v Italiji, Belgiji, Španiji, Armeniji. Na domu kjer ima umetniški atelje ima tudi svojo galerijo, kjer organizira ustvarjalne delavnice za otroke in odrasle. Leta 2019 je bil sprejet za člana IAC (International Academy of Ceramics), najvišjega mednarodnega strokovnega združenja umetnikov keramike s sedežem v Ženevi. V  preteklem letu je dobil priznanje za umetniške dosežke tudi na briški občini.