Estela Žutić

Moje performanse lahko opišem kot neke vrste nujo. Premosti­tev med potrebo po izražanju in efemerno naravo umetniškega dogodka v javnem prostoru

Vaše delo je globoko ukoreninjeno v lokalni skupnosti Celja, kjer ste soustvarjali različne umetniške programe in sodelovali na festivalu Vstop prost. Kako vidite vlogo in pomen performansov, zlasti v kontekstu današnjega časa, ko se umetnost sooča s hitro spreminjajočim se digitalnim svetom in z družbenimi izzivi, kot je bila nedavna pandemija? Zakaj menite, da je umestitev sodobnega plesa in performansa v javni prostor, ki se razlikuje od tradicionalnih, bolj trajnih oblik umetnosti, kot je kiparstvo, tako pomembna in nujna?

ESTELA ŽUTIĆ: Rada imam mestne trge v Celju, kjer sem odraščala. Vsak kotiček nosi močan emocionalni naboj zame. Ko se sprehajam, si predstavljam, kako bi na določenem mestu uprizorila določeno vsebino. Moje delo temelji na intuiciji, prostor pa me močno navdihuje.

Nedavni performans Bežne zaznave, ki sem ga izvedla letos poleti, je bil uprizorjen v lapidariju Mestne knjižnice Celje. Tam je ob zid umaknjen oder, običajno namenjen recitalom, a sam prostor lapidarija je precej večji in zgodovinsko bogat, po travniku so postavljeni miljni kamni. To sem videla kot neizkoriščen potencial pa tudi težavo. Predstavljajte si, kako v tako velikem prostoru uprizoriti intimno sporočilo haikujev mojega očeta. Njegove haikuje vidim kot opazovanje zunanjega sveta, zgoščeno v intimno poezijo. In tu sem videla povezavo: miljne kamne sem, lahko bi rekli, prepisala z očetovimi pesmimi.

Moje performanse lahko opišem kot neke vrste nujo. Premostitev med potrebo po izražanju in efemerno naravo umetniškega dogodka v javnem prostoru. Podobno so tudi očetove pesmi, ki jih je pisal z globoko notranjo potrebo, a jih ni nikoli objavil. Vidim vzporednico med njegovo potrebo po pisanju in inherentno nekoristnostjo te pisane besede, ki je sama sebi namen.

Ko smo haikuje prvič predstavili javnosti, so mnogi spraševali očeta o njih. Star je 90 let in hvaležnost, lahko rečem, predvsem moja, za njegovo ustvarjalnost, je očitna. Haikuje vidim tudi kot osvetljevanje težkih, travmatičnih tem. Že leta 2015 sem izvedla performans Svitanje, ki se je ukvarjal z očetovo travmo. Je vojna sirota iz druge svetovne vojne, ki o svoji travmatični preteklosti ni govoril. Te težke tišine je prenesel na nas, njegove otroke. Veliko sem se s tem ukvarjala in se poskušala na različne načine bremena osvoboditi. Dokler nisem spoznala, da to, kar nosim, ni le breme, temveč moram iz tega črpati moč, vitalnost. Žrtve pogosto molčijo o svojih travmah, a mislim, da je naša odgovornost, da te zgodbe pripovedujemo in jih delimo z javnostjo.

drveče škatle –
sončnica ob ograji
vsakič odkima

Ante Žutić

*

Moja predzadnja predstava Večernice je bila osnovana na zbirki pesmi Rabindranatha Tagoreja: Darovanjke, v katerih govori o svoji neomajni želji, da pôje te pesmi. Njegove besede nimajo očitne koristi, vendar lahko globoko vplivajo na posameznika. Umetnost, čeprav se zdi nekoristna ali nefunkcionalna, je kljub temu nujna. Ta nujnost ustvarjanja je most med trenutnim in, kar bi lahko rekla, brezčasnim.

Mnoge moje predstave so globoko čustvene. Iz emocionalnosti Tagorejevih Darovanjk sem tako črpala inspiracijo za Večernice. Performans se je začel ob mraku, ko se je svetloba počasi umikala. Luči na tleh so bile vgrajene v tlakovanje, medtem ko sem jaz nosila solarne luči, ki so se prižgale šele, ko je nastopila popolna tema. Rezultat je bila svetlobna instalacija, ki je komunicirala v lastnem jeziku in hkrati poudarjala gibanje. Ta prehod iz svetlobe v temo simbolizira prehod med budnostjo in sanjami. Lahko rečem, da gre za pretvorbo energij, za alkimijo.

Večernice sem predstavila med muzejsko nočjo v Špitalski kapeli v Celju, saj je bil Muzejski trg zaseden z razstavo starodobnih avtomobilov. Ko v Celju ne moremo uporabiti javnih prostorov, se pogosto zatečemo v Špitalsko kapelo, ki postane naše zatočišče. Kljub temu sem Večernice kasneje še enkrat predstavila na Muzejskem trgu. Ta prostor mi je blizu in se mi zdi domač. Tam je oblika predstave drugačna in stik z občinstvom je bolj iskren. Nekateri pridejo z namenom, drugi zgolj opazujejo, nekateri pa se mimogrede ustavijo. Publika je bolj dinamična.

razkošna vila –
spodaj ob cesti jarek
poln granitnih kock

Ante Žutić

*

V mojih videoperformansih, kot sta Srce kameno 1 in Srce kameno 2, sem raziskovala pomen kamna. Za mene simbolizira trdnost, težo in skupnost. Iz tega izhodišča smo prišli na idejo, da če stojiš na trdnem kamnu, lahko skočiš v domišljijske svetove. Glasbena podlaga, skladba Stone od Inna de Yard, je reinterpretacija pesmi Boba Marleyja in nosi sporočilo, da zidar oziroma oseba, ki zavrača kamen, morda zavrača tisti del, ki je ključen za celoto. Besedilo ima tako duhovno kot socialno dimenzijo, ki se jo povezuje z družbeno vlogo revnih razredov.

V videoperformansu Ko peljem zapornike plavat, ki se dogaja ob Savinji, je bila glasbena podlaga duhovna pesem Deep river Mariane Anderson. V We live forever, ki je uprizorjen ob platani v parku, sem uporabila skladbo Willow trees bend od Bonnie Prince Billy. V To ni predstava sem se osredotočila na zavedanje svojega telesa, zlasti na hrbet, in kako se premikamo naprej v življenju brez refleksije. Performansi raziskujejo človekov odnos do narave, pri čemer posebej izpostavljajo motive, kot sta recimo voda ali drevesa. Hkrati pa odsevajo tudi naše zavedanje lastnega telesa. Pri slednjem, torej v performansu To ni predstava, se osredotočam na našo tendenco, da se vedno gibljemo naprej, ne da bi se ozirali nazaj ali reflektirali o etičnosti tehnološkega napredka.

Pri videoperformansih sodelujem s Keiko Miyazaki, ki snema in ureja videe. Moji videoperformansi so posebni, saj se osredotočajo na združevanje naravnih elementov znotraj mestnega okolja. Čeprav sem prej govorila o urbanih elementih v urbanem kontekstu, me sedaj zanima, kje se prepletata človeški in naravni svet. Kako lahko najdem element vode v sebi?

Kako se z njo povežem? Kakšna čustva in spomine v meni vzbudi? Skupaj s Keiko sva raziskovali različne naravne elemente: vodo s pomočjo reke, trdnost preko kamnov in življenje skozi drevesa. Naravni elementi, vključno z vodo (reka), kamnom (kamniti zidovi in tlak v mestu) ter drevesom (platana), so postali osrednji elementi moje raziskave. Na prvem nivoju gre za fizično raziskavo, kjer smo vsi povezani z njihovimi lastnostmi. Na primer, voda predstavlja ocean in fluidnost v nas vseh, saj smo sestavljeni iz približno 70 % vode. To se odraža v našem tekočem gibanju. Kamni simbolizirajo naše kosti, mišice in vezivno tkivo ter trdnost v nas vseh, pri čemer je naše gibanje odsekanega in težjega značaja. Drevo pa me osebno spominja na limfni sistem s svojo razvejanostjo in navidezno negibnostjo, kar se odraža v mojem gibanju, ki je kvalitativno podobno limfnemu toku po telesu. Na drugem nivoju raziskave se osredotočam na čustvene in miselne asociacije, ki jih ti elementi vzbujajo pri meni in pri nas. Na primer, voda me spomni na solze, žalost, nostalgijo, predajanje, hkrati pa tudi na to, da je potrebno pustiti stvarem, da odplavajo. Kamne povezujem s trdnostjo, močjo, rigidnostjo ter bojem za pravico pa tudi z idejo povezovanja. Drevo pa izvablja občutke miru, harmonije, usklajenosti in večnosti, saj so njegove korenine zakoreninjene v zemlji, njegova krošnja pa se združuje z nebom. V videoposnetku plešem ob jeznem grafitu, ki se zdi, da mora biti tu, vendar ga drevo presega, kar namiguje na popolnoma drugačne dimenzije boja proti politični represiji.

Keiko je izrazila željo po delu s prahom, kar naju je pripeljalo do zapuščene stavbe psihiatrične bolnišnice v Novem Celju. Ta kraj nosi težko breme zgodovine; leta 1941 so od tam nacisti odpeljali 300 psihiatričnih bolnikov v Linz, kjer so bili nemudoma likvidirani. Stavba od takrat sameva. V njej sva raziskovali fizično in simbolno kvaliteto prahu ter njegovo povezavo z rojstvom in smrtjo in kako smrt lahko vodi do novega rojstva. Ta videoperformans nosi naslov Pozabljeno jutro.

S Keiko sva raziskovali tudi element sence, ki me intuitivno privlači v performansu Tvoja nepopisna stran. Skozi performans sem želela raziskati svojo notranjo senco in kako jo transformirati. Lahko rečem, da me ta proces transformacije nenehno fascinira.

Moram pa izpostaviti, da sem začela z izvajanjem performansov v javnem prostoru ob izbruhu pandemije covid-19. Čeprav sem že prej izven odrskega prizorišča ustvarjala krajše performanse, se mi zdi ključnega pomena, da je začetek mojih performansov v javnem prostoru sovpadal s tem obdobjem. Pandemija nas je prisilila, da smo prevrednotili pomen javnih prostorov, ki so nam bili samoumevni. Iz želje po dokumentiranju mojih performansov sem začela sodelovati s Keiko, ki je prevzela umetniško video produkcijo. V Celju nas umetnike odlikuje tesno sodelovanje; smo kot skupina in težko si predstavljam delo brez njih.

Moji performansi so zasnovani ciklično – z značilnim začetkom, vrhuncem in vračanjem na izhodišče, skoraj kot žive kiparske instalacije. Med izvajanjem želim, da se gledalci srečajo z unikatnim svetom, lahko bi rekla, tudi medijem performansa. V današnjem času, ko so ljudje nenehno obdani z mediji, reklamami in telefoni, je umetniški performans v javnem prostoru mesta presenetljivo srečanje z novo estetiko. Ljudje se včasih težko osredotočijo na neposredno okolico, zato z mojimi deli ponujam različne interpretacije in spodbujam gledalce k aktivnemu opazovanju.

Keiko je v videoperformansih poudarila interakcije mimoidočih med mojim izvajanjem performansov. Na primer, v To ni predstava iz leta 2021 se oseba izogne poti, kjer poteka performans. V drugem videu opazimo otroka, ki pleše, medtem ko izvajam performans, kar odraža različne reakcije ljudi. Besedilo pesmi glasbene podlage Des silences od Têtes Raides poudarja to izkušnjo s stavkom: »Je n’ai jamais cru à ce que je voyais distinctement« oziroma nikoli nisem verjel v to, kar sem jasno videl. To je odsev naše človeške narave, da včasih zanikamo ali prezremo tisto, kar je pred našimi očmi.

Estela Žutić, rojena leta 1974 v Celju, je priznana slovenska plesalka, koreografinja, performerka in plesna pedagoginja. Njena plesna pot se je začela v Plesnem forumu Celje. Po gimnaziji v Celju je študirala moderni gledališki ples v Amsterdamu, kasneje pa je svojo izobrazbo zaključila na SEAD (Salzburg Experimental Academy of Dance). Sodelovala je s številnimi mednarodnimi plesnimi skupinami in koreografi.

Je aktivna soustvarjalka umetniških programov v Celju in sodeluje na številnih skupnih akcijah ter festivalu Vstop prost pod okriljem Likovnega društva Celje. Leta 2009 je objavila samostojno publikacijo Revolucija akcija – alternativni vodič o užitnih rastlinah v mestu v publikaciji Likovne besede.

V zadnjih letih se Estela osredotoča na umestitev sodobnega plesa v javni prostor. Pri tem jo zanima interakcija med človekom in naravnimi elementi. Njena dela se pogosto odzivajo na družbene spremembe, kot je bila pandemija covid-19. Skozi svoje performanse raziskuje sovpadanje človeškega z ostalimi elementi v naravi ter transformacijo temačnega v svetlobo.

Videoperformansi Estele Žutić so predstavljeni na njenem kanalu YouTube, na povezavi http://www.youtube.com/@estelazutic2057