O hoji in identitetah

 

Sprehod, oziroma hoja je v sodobni umetnosti pogosto uporabljen medij. Pomen se najbrž skriva že v dojemanju premikanja kot 4. čuta po definiciji Rudolfa Steinerja. Človek ki hodi, ne le čuti prostor, temveč ustvarja razdaljo in tudi nove kompozicije v prostoru/času. Na to je mogoče gledati s formalnega stališča in vleči linije po prostoru, kot je to počel Richard Long z A Line Made By Waliking (1967) ali risati karte, mapirati prostor in se vanj vpisovati virtualno v dveh ali treh dimenzijah, kar je z novimi tehnologijami postala pogosta praksa v prvem desetletju 21. stoletja, na primer BridA, Trackeds (2008/2010) ali trije Janezi Janše s performansom Signatura Dogodek Kontekst, ki so ga leta 2008 izvedli v Berlinu. Hamish Fulton, ki sam sebe označuje kot hodečega umetnika, pa se raje izogiba puščanju sledov, temveč dopušča, da hoja po prostoru pušča sledi v njem samem. S podobnega stališča se kažeta tudi The Lovers – The Great Wall Walk (1988) Ulaya in Marine Abramović ter One Year Performance (1981) Tehchinga Hsieha. Slednji je eno leto prežiel na prostem, ne da bi vstopil v kako zgradbo ali vozilo.

 

 

Zoran Srdić Janežič je avgusta 2013 že enkrat izvedel performans s hojo po Dunaju. Takrat je v rokah nosil hobotnici iz blaga, ki ju je povzel po kranjskem vodnjaku z Janezom Nepomukom Franca Bernekerja iz leta 1913. Srdić Janežič je sprehod začel pred Akademijo likovne umetnosti, kjer se je stari mojster šolal, in končal ob železniški postaji Meidling, kjer je do vpoklica med 1. sv. vojno  imel svoj kiparski atelje. Tokratni poklon v Berlinu je namenjen Antonu Ažbetu, enemu od največjih slovenskih mojstrov slikarstva. V devetdesetih letih 19. stoletja je imel slikarsko šolo v Münchnu, kjer so učili slikarstva mnogi slovenski, pa tudi drugi slikarji. Izmed najslavnejših je zagotovo vredno izpostaviti Vasilija Kandinskega, pa tudi Riharda Jakopiča, Matijo Jamo in Ivana Groharja. Med Ažbetovimi ključnimi deli je tudi portret temnopolte ženske iz leta 1895, ki se ga je v slovenskem jeziku prijel naziv Zamorka. Na sliko je bil avtor posebej ponosen, saj izkazuje slikarsko virtuoznost upodabljanja svetlobe na temnih oblinah in jo je uporabljal kot študijski pripomoček. Poleg tega so bila umetniška dela z motivi, ki so spominjali na eksotične kraje, priljubljena v meščanski družbi tistega časa. Imperializem, lastništvo in oblastništvo nad oddaljenimi ozemlji in ljudstvi je bila takrat pozitivna vrednota in vse, kar je prihajalo od tam, je nosilo prizvok prestiža. Družbeni diskurz ni poznal politične nevtralnosti, superiornost belega človeka evropskega porekla nad ostalimi ljudstvi pa je bila samoumevna in se je z vsakim takšnim eskotičnim objektom samo še bolj potrjevala. Evropejec je potoval iz pridobitniških razlogov, naj je bilo to iz materialnih, intelektualnih ali političnih koristi in je v tujih deželah deloval podobno eksotično, kot tujci v Evropi. Za razliko od slednjih, ki so bili v najboljšem primeru zanimivost in okras, je on tam nastopal na položaju moči.

Za performans Ich bin ein BerlinerFrankfurterMünchner je Zoran Srdić Janežič si je zamislil lutko iz črnega blaga v naravni velikosti, za obraz pa ji je prišil fotografijo obraza Ažbetove Zamorke. Lutko si je oprtal na hrbet, da jo je na sprehodu nosil kot svoj alter ego, kot drugo identiteto, kot drugi Janusov obraz, ki gleda nazaj. S to gesto je izjavil svojevrsten »Je suis Zamorka« in se postavil v vlogo nasprotnika rasizma, ksenofobije, pa tudi mizoginije. Sprehod je začrtal po tistih ulicah in krajih, kjer je predvideval največ občinstva, ob spomenikih in turističnih znamenitostih, kar ga kot umetnika, mogoče tudi v vlogi obrtnika postavlja ob bok uličnim prodajalcem in tistim, ki hodeč ponujajo svoje usluge. A njegovo poslanstvo je bilo izpolnjeno že s samo hojo in biti opažen. Dovolj je bilo, da s svojim skoraj gledališkim aktom zmoti ulični vsakdan, vanj vnese nenavadno duhovno, mogoče tudi duhovito vzdušje in odide dalje. Kot bi izvajal procesijo z relikvijo, vendar brez religioznega sporočila. Sporočilo tega performansa je predvsem družbeno in politično. Izpostavlja odnos do preteklosti, razumevanja takratnega dogajanja, kontekstov, ustvarjanja pomenov ter delovanja simbolov. Pomenljivo je preimenovanje starih umetniških del v muzejih v današnjem času, da ne bi njihovi naslovi zbujali nelagodnosti z besedami kot so črnci, pritlikavci in Indijanci. Hkrati pa meri na vprašanje identitete v sodobni družbi, v kateri je vsaka lastnost ali okoliščina povod zanjo. Tako se človek dojema kot skupek različnih identitet, ki živi v najboljšem primeru konglomerat, mnogo pogosteje pa kot shizofrena osebnost, ki se v vsakem identitetnem fragmentu počuti ogrožen, pa naj bo ženska, kadilec, poročen, vegan, umetnik itd. Na humoren in duhovit način o tem govori predvsem naslov performansa. Nemška oblika »Je suis …« na prvi pogled predpostavlja poistovetenje s prebivalcem Berlina, nato Frankfurta in nazadnje Münchna. Asociacija je oseba-migrant, ki se seli iz mesta v mesto in glede na trenutno bivališče menja tudi identiteto. München res potegne povezavo z Antonom Ažbetom, ki Zamorko, sliko vrne v njeno izhodišče, toda Berliner, ki je tudi naziv za slaščico iz jajc in moke in Frankfurter, kakor v nemško govorečem okolju imenujejo vrsto hrenovke, postavita identiteto v precej bolj absurden položaj. Nekaj je gotovo, Srdić Janežičeva zamorka ni veganka.

 

Vasja Nagy

Dunaj, julij 2017