Nekaj razmislekov o projektu Intelektualne kurbe
Zoran Srdić Janežič in Jana Putrle Srdić
Umetniški projekt uličnega performansa Intelektualne kurbe je potekal v Mariboru – Evropski prestolnici kulture na Poštni ulici, v treh za ta namen okrašenih starih gondolah s Pohorja, letošnje poletje v večernih urah, od 21. do 24. ure, ob petkih in sobotah. Otvoritev umetniškega projekta je bila pomenljivo v petek 25. maja, zaključiti pa bi se moral konec julija, vendar se je podaljšal do 31. avgusta.
Intelektualne kurbe humorno, dionizično ter družbenokritično obravnavajo (ne)izkoriščenost intelektualnega potenciala slovenskih izobraženk (oz. izobražencev, tudi moških prostitutov), ki jim sistem omogoči šolanje, vendar zanje ne najde primernega dela in delovnih mest. Intelektualce se še posebno v času ekonomske krize obravnava kot odvečen, nepotreben kader, čeprav nam vpogled v države zibelke evropske humanistične znanosti, pove, da so družboslovne vede in umetnost še kako družbeno in državotvorni. Intelektualne kurbe se nanašajo na široko področje vrednotenja intelektualnega ter ustvarjalnega dela, kateremu se ne more zlahka določiti norme v smislu proizvoda in se ga v sodobnem času ne samo ne ceni, ampak se zdi, da je izpostavljen splošnemu preziru in nerazumevanju. O vrednosti dela je v času globalne recesije razmišljalo veliko mislecev, od Renate Salecl in Slavoja Žižka, pa do Tarika Alija, Catherine Malabou in drugih.
Intelektualne kurbe so se temu diskurzu pridružile z umetniško formo in ponudile umetnicam in znanstvenicam zaslužek, ki jih je morda odrešil kakšne urice prevajanja, lektoriranja, pisanja tekstov po naročilu, oblikovanja, urejanja spletnih strani, podplačanega dela pomožnih scenografk, dramaturginj, urednic, organizatork, pisk pop novičk za rumeni tisk ali kar brezposelnosti. Na delovnem mestu intelektualnih kurb so ponudile svojim strankam tisto, kar znajo najbolje: pogovor v okviru svojega področja delovanja in zanimanja.
Osnovna izhodišča in predzgodovina umetniškega projekta uličnega performansa Intelektualne kurbe
Woody Allen je leta 1974 v reviji New Yorker prvič objavil svojo zgodbo The whore of Mensa (Vlačuga iz Mense). V njej zapiše: »Moja žena je krasna, ne razumi me narobe. A z mano noče diskutirat o Poundu, niti o Eliotu. Tega nisem vedel, ko sva se poročila. Potrebujem žensko, ki bo spodbudila moj razum in za to sem pripravljen plačat. Ne potrebujem razmerja, hočem hitro intelektualno izkušnjo in potem si želim, da dekle odide. Sem srečno poročen moški.«
Zgodba je pozneje izdana v knjigi kratkih zgodb Without Feathers (Brez peres). Allen dostikrat v svojih delih uporabi prostitutke ne zgolj kot ponudnice konvencionalnih uslug, ampak tudi kot kreativno gonilo oziroma kot poslušalke, ki mu poleg psihoanalitika v realnosti omogočajo izničiti ustvarjalno blokado. V mešanici bizarno šaljive detektivke oziroma kriminalke, Vlačugi iz Mense, Allen izobražene prostitutke – ki lahko povrh vsega na primer uprizorijo tudi samomor po želji stranke – dejansko izenači z ostalimi ponudniki storitev, prej kot da bi se oprl na prostitutke, ki skozi zgodovino ne ponujajo samo svojega telesa, ampak tudi znanje (npr. antične samozadovoljevalke – hetaere – ali japonske gejše). Izobražena prostitutka je tako lahko v resničnem svetu psihoanalitik, ki je plačljiv, stranki na voljo in preko pogovora nudi rešitev določenih ustvarjalnih ali življenjskih blokad. Tudi v pogostih seksualnih fantazijah (porno kategorijah) z učiteljicami je subjekt v podrejemi vlogi, kar lahko vzporejamo z odvisnostjo od psihoanalitika. Intelektualna kurba je tako sorodna terapevtu.
Na enem izmed družabnih večerov smo se pogovarjali tudi o tej zgodbi. Kako bi bilo, če bi v obliki umetniškega projekta naredili platformo za dogodek, ki bi ga soustvarjala obiskovalec in izbrana intelektualna delavka. Razglabljali smo o tem, kaj naredi intelektualen pogovor privlačen. Ker smo vsi končevali študije, je bilo pomembno vprašanje o možnosti zaposlitve na študiju sorodnem delovnem mestu. Takrat se je prvič izbralo ime Intelektualne kurbe in določilo formalne okvire izvajanja performansa. Ker za izvedbo ni bilo podpore, je projekt miroval. Namesto njega smo začeli organizirati projekt diskurzivnih večerov Čajanke o sodobni umetnosti. Čajanke so aktualne teme črpale iz sodobne vizualne umetnosti in urbanih vizualnih tem. Enkrat v mesecu se je izbrala tema za krajšo predstavitev pri čemer je bil glavni namen v razvijanju diskusij med povabljenimi sogovorniki, strokovnjaki z različnih področij vizualnih umetnosti.
Ideja za sedanjo izvedbo umetniškega projekta Intelektualne kurbe je našla svoje mesto s Petro Kolmančič, vodjo festivala Performa pri Mladinskem kulturnem centru Maribor, konec leta 2010. Umetniški projekt je postal ulični performans, ki ga izvajajo lokalne udeleženke ter so-ustvarjalke intelektualnega prostora na nacionalni ravni. Vloga je pripadla tudi udeležencem moškega spola, določila se vloga zvodnika ter varnostnika udeležencev, cena obiska, ter uporaba starih gondol s Pohorja, ki so jih za potrebe projekta umetniško preoblikovale in jim vdahnile svoj avtorski pogled na tematiko umetnice Polona Poklukar, Miri Strnad ter Brigita Klajnšek.
Ime/Naslov projekta
Intelektualne kurbe kot umetniški projekt je v osnovi eksperiment uličnega performansa, v katerem naj bi umetnost lahko bila refleksivna do družbenih dogajanj ter celo revolucionarna. Določeno kompleksnost projekta predstavlja ime. Intelektualne kurbe je naziv, ki se sicer še navezuje na izhodišče Allenove zgodbe, čeprav v raznih slovarjih (urbandictionary.com) izraz označuje predvsem osebo moškega spola, bodisi homoseksualne usmerjenosti ali z neizrazitimi spolnimi potrebami po zapeljevanju in osvajanju, ki ga ima oseba ženskega spola predvsem za družbo, ker zanjo ni erotično nevaren.
Ime uličnega performansa odpira široko področje diskurza, kdo sploh je intelektualna kurba, kaj je intelektualna prostitucija ter ali ne bi bilo kakšno drugo ime primernejše – kot npr. intelektualni proletariat. V projektu se ime sicer navezuje tako na obliko prodajanja znanja (torej ne preko knjig, predavanj, simpozijev ampak preko samostojnega pogovora) kot tudi prostorsko umeščenost na ulico. Prav tako imena »kurba« v naslovu nismo želeli zamenjati z besedo »prostitutka«, saj namen ni politično korektno naslavljanje točno določene skupine, ki bi se lahko počutila ogroženo ali osramočeno. Z združitvijo dveh polov intelektualnega oziroma kognitivnega z etično problematičnim nudenjem užitka smo želeli predvsem odpreti diskurz o vrednosti in vrednoti intelektualnega dela. Še posebej v času, ko so določene politične osebe ob nepoznavanju tako zgodovine kot sodobne umetnosti in ob kršenju svobode govora, pravic kupcev in še česa – zahtevale umik gledaliških plakatov z besedo kurba s plakatnih mest in prepoved financiranja javne institucije z galerijskim programom. Beseda »kurba« preprosto privlači ali odbija, vsakomur lahko povzroča frustracije tako glede lastnega telesa kot tudi intelekta.
Za Intelektualne kurbe lahko rečemo, da zvenijo neposredno ter vulgarno, ne moremo pa mimo dejstva, da lahko sam naslov žali v prvi vrsti udeleženke/ce projekta. Predvsem zaradi naslova, radikalnih izhodišč formalne izvedbe ter kompleksnosti tem, ki jih umetniški projekt nagovarja, so bile udeleženke/ci najbolj izpostavljeni in meniva, da je bilo za udeležbo potrebno veliko poguma. Če je le možno, bi jih preimenovala v bojevnike za pravice intelektualnega dela.
Formalna izhodišča
Umetniški projekt Intelektualne kurbe je po svoji obliki ulični performans, ki nudi obliko pogovora z izbrano udeleženko/cem, ki pokriva določene tematike. Obiski so potekali v večernih urah ob koncu tedna na Poštni ulici, kot eni izmed bolj obiskanih ulic v Mariboru. Tam so bile postavljene tri stare gondole s Pohorja, v njih oziroma pred njimi so stale po tri udeleženke, dodatno promocijo njihovega dela pa je opravljal Gregor Lozar v vlogi zvodnika. Obiskovalec si je pri njem izbral kurbo ter zakupil čas za pogovor, ki je potekal po ceniku od 10 minut pa vse do ene ure, v nekaj primerih tudi več. Pogovor je potekal za zaprtimi vrati gondol s katerimi je upravljal zvodnik.
Obiskovalec naj bi bil po osnovnem konceptu v vlogi aktivnega poslušalca, ki določa vsebino pogovora z vprašanji in s tem soustvarja performativni trenutek.
Konceptualna izhodišča
Začetno izhodišče je feministična kritika patriarhalnih in mačističnih družbenih usedlin, vendar nadaljne razmišljanje prevprašuje vrednost, vlogo in pomen intelektualnega oziroma ustvarjalnega dela; koliko je vredna ideja in ali jo je mogoče prodajati – za vsa izhodišča bi lahko dejali, da niso zgolj trenutno aktualna, ampak segajo daleč v zgodovino človeštva. V antiki vsaj od obdobja bogatih mecenov, ki so podpirali študij drugih, saj so hoteli svoje bogastvo oplemenititi s posedovanjem simbolnega znanja. Delo v polju ideje je dostikrat pomenilo ne samo strateško večanje moči s prisvajanjem simbolne vrednosti, ampak je pozneje s humanističnimi idejami vplivalo na firmiranje nacije, pojmovanje človeštva … Namen projekta ni uvrstiti intelektualno delo nad druge delovne procese, ampak opozoriti na njegovo (ne)vrednotenje v današnji družbi.
Po preživelih komunističnih sistemih ter pobesnelem kapitalističnem smo se pričeli spraševati o možnostih, ki naj bi jih imela celotna populacija planeta: ob naprednih tehnoloških možnostih z vidika družbe ugodja, ostaja »resničnostni šou« večine populacije, ki jo preveva strah, ali bo mogoče preživeti. O intelektualnem delu se poleg vprašanja o njegovi (ne)smiselnosti, ki brezdušno zajema intelektualce, govori z določenim zadržkom ali sramom oz. z morebitno vzvišenostjo. Intelektualci so težko zaposljiva skupina tudi pri manj zahtevnih delih zaradi previsoke izobrazbe ali pomanjkanja izkušenj na specifičnem področju.
Svobodni kulturni delavci z intelektualnim delom ponavadi delajo več kot 8 ur dnevno, sami si poiščejo delo in organizirajo posel ter infrastrukturo. Ob spremembah na trgu dela so zelo prilagodljiva in hkrati ranljiva skupina (nov zakon o avtorskih pogodbah), ki za preživetje pogosto opravljajo dela povsem izven osnovnega poklica. Ravno zato bi lahko rekli, da posedujejo moč v obliki iznajdljivosti in trdoživosti.
Statistika
V malo več kot treh mesecih, kolikor so trajale Intelektualne kurbe, so delale 29 petkov in sobot, pri čemer je 17 udeleženk in udeležencev umetniškega projekta pripravilo 87 ponudb. Obiskovalcev je bilo 120. Najvišje število obiskovalcev na posamezno udeleženko projekta je bilo 21 v 10 dneh, proporcionalno največ pa 14 obiskovalcev v 5 dneh.
Obiskovalce lahko delimo na tiste, ki so projekt poznali oz. so zanj izvedeli preko medijev ter obiskovalce, ki so na ulični performans prišli z ulice. Od oseb, ki so projekt poznale, so nekateri želeli določeno intelektualno uslugo ali pa so prišli kot podpora projektu oziroma so znancem za darilo kupili pogovor. Obiskovalci z ulice so postali stranke po veliki zaslugi zvodnika Gregorja Lozarja, ki je predstavljal intelektualne delavke mimoidičim, nekateri pa so iz radovednosti povprašali o dogajanju in se odločili za obisk.
Tanja Petrič: »Kliente lahko v grobem umestim v pet skupin: na tiste, ki so prišli na performans kot na gledališko predstavo in so pričakovali moj angažma v smislu »nastopa«; na tiste, ki so imeli konkretna strokovna (recimo prevajalska) vprašanja; na kliente, ki so hoteli preveriti svojo svetovnonazorsko pozicijo in so si želeli v nekakšnem platonskem dialogu priti do spoznanja; na tiste, ki so potrebovali zgolj poslušalca in na koncu na nekakšne intelektualne sadiste, ki so mi hoteli z raznimi strategijami poniževanja in nadvlade dokazati, da vedo več od mene.«
Cenik
Pomembno izhodišče Intelektualnih kurb je dejansko vrednotenje intelektualnega dela. Zaposlovalo nas je vprašanje, koliko je potrebno plačati za pogovor in ali naj določimo različne kategorije znanja oziroma težavnostne stopnje pogovora (na primer v tujem jeziku). Glede na to, da so Intelektualne kurbe kot umetniški projekt predvsem ulični performans, ki bi se po formi lahko navezoval na gledališče, je bilo smiselno določiti enoten cenik. Cena je bila 10 € na 15 minut pogovora, kar se je nekaterim – glede na vrednotenje intelektualnega dela – zdelo premalo, drugim – glede na obliko izvajanja – pa preveč, vendar glede na odprti diskurz vrednotenja intelektualnega, torej tudi njihovega dela, zadostno.
Jana Putrle Srdić: »Cenik se mi zdi še najbolj problematičen. Varianta, ki sva jo najprej imela v mislih, so prostovoljni prispevki (tako tudi uradno ni obdavčitve). Pol ure masaže stane cca. 30 €. Kratek obisk seksualne prostitutke 50 do 80 €. Terapevt/psihiater 20 do 50 €. Koliko torej intelektualni pogovor? Mislim, da manj od vsega tega, ker je neobdavčen in ker smo sicer vajeni, da je zastonj. Predlog ad hoc: 15 € za pol ure za dogovorjene teme (glede na repertoar kurbe), 20 € za pogovor o vsem, kar lahko kurba nudi oz. za umetniške nasvete (glede pisanja pesmi, izdelave kipov itd.). Še vedno je vprašanje, če bo kdo plačal toliko.«
Jasmina Založnik: »Kar se tice cenika, je sicer legitimen (15 EUR za uslugo), vendar imam glede tega res pomisleke. Se res cenimo toliko? Ali niso “visoke kurbe” oz. kurbe višjega razreda zelo cenjene – prav zaradi uglajenosti, znanja ipd. T.i. spremljevalke. Nekoč kurtizane in gejše. Danes “spremljevalke”.
Cena 15 eur me spominja na Žizkov govor iz Zagreba: subverzivni festival, kjer pove, da dobro plačilo negativno vpliva na kreativno (in intelektualno delo). In to izrablja kapitalizem. Če damo svoje znanje za 15 eur pomeni, da pristajamo na logiko kapitala. In seveda mi pristajamo. In če sem iskrena koliko nas dela za 15 eur na uro? Po izračunu s kolegico sva prišli do cifre med 2,6 in 5 eur na uro, pa seveda se ta ne uposteva nobenih parametrov predhodnega znanja, razmisljanja, konceptualizacije.
Kar pomujamo tukaj je usluga, je svetovanje in tam so vrednosti višje. Tega ne bi ocenila na bori 15 eur … če plačajo toliko, potem je isto kot da ne plačajo nic. Potrebno je izumit novo dikcijo! JAZ NA 15 EUR NE PRISTANEM, oz. s tem potrdimo prav teze Zofijev,
Cenik bi moral bit okviren in mnogo bolj zabrušen. Ovrednoten kot je ovrednoteno delo “svetovalcev” (consulting). Z podrčtovanjem in mnogo bolj jasno karakterizacijo bi lahko izpostavili “vrednost” in morda odmik od “realnosti”.«
Tanja Petrič: »15 EUR je relativno. Odvisno za kaj in za koliko časa. Če bi računali 15 EUR na 15 min, bi bilo to 1 EUR/min. Če po matematično iz te tarife izračunam “mesečno plačo”, bi bilo to torej:
1 ura = 60 min = 60 EUR, 8 ur = 480 EUR; če pri tem računamo 4 tedne z 8 urnim delavnikom (od ponedeljka do petka), znaša to 2400 EUR na teden in 9600 EUR na mesec. Če pa računamo 15 EUR na pol ure, je to še vedno polovica navedenega mesečnega zneska. Takega plačila se ne bi branila. Seveda vse skupaj ni čisto realno, je pa primerljivo, ker v resnici naše delo poteka v okviru navedenih časovnic oz. jih običajno bistveno presega.
Mislim torej, da je treba ovrednotiti naše delo, ki ga opravljamo v resničnem življenju, in ne toliko primerjati s postavkami profesionalnih prostitutk. Cena je, glede na to, da gre za ulični performans, res stvar dogovora, vendar tudi jaz z njo ne bi pretiravala oz. se mi zdi povsem realna za naveden čas.
Bolj me zanima, kako bi diferencirali cenik, kar je po moje potrebno. Kakšne storitve po zahtevnosti bi vključeval? Kaj to konkretno pomeni? Kakšne “zahtevnostne” stopnje si moramo pripraviti? Kako bi to naredila pri sebi, ki sem po profesiji komparativistka in germanistka? Ali lahko ponudim pogovor v slovenščini in v nemščini (s tem, da je nemščina kot moj nematerni jezik dražja)? Ali je recimo zgolj branje iz knjige slabše plačano kot sočasna kritiška interpretacija, kamor vložim svoj intelektualni napor?«
Umetniški projekt uličnega performansa Intelektualne kurbe je v svojih formalnih izhodiščih eksperiment in kot tak je zahteval veliko truda in prilagodljivosti. Ob zaključni publikaciji se zahvaljujeva soustvarjalcem projekta Elvisu Berljaku, Goranu Potočniku Černetu, Miši Gams, Aleksandri Saški Gruden, Tomažu Grušovniku, Sabinci Hvastija, Nini Jeza, Gregorju Lozarju, Slađani Mitrović, Luciji Mlinarič, Ani Pečečnik, Tanji Petrič, Urški Potočnik Černe, Urhu Veletu, Maši Malovrh, Janu Šmarčanu in Jasmini Založnik za njihovo udeležbo, da so stopili v nehvaležno vlogo ponujanja svojega znanja na prostem trgu, kjer morda ni dovolj zanimanja zanj; trem umetnicam Poloni Poklukar, Miri Strnad ter Brigiti Klajnšek, ki so gondole za performanse izborno opremile, organizatorki in producentki projekta Petri Kolmančič, koordinatorki Maji Kolmanič, tehničnemu vodji Alenu Verbaniču in ostalim (ne)vidnim sodelavcem, ki so pomagali pri projektu. Pri zahvali ne bi rad pozabil vseh, ki so od samih začetkov kakorkoli sodelovali pri zasnovi Jani Drašler Milovanovič in Sarah Lunaček in kasneje sodelavcem v zavodu Gulag Gorazdu Krncu in Petji Grafenauer. Zahvaljujeva se tudi vsem, ki so s svojim obiskom predvsem moralno podrli projekt.
Upava, da bodo Intelektualne kurbe nadaljevale svojo izvedbo, morda niti ne toliko v obliki uličnega performansa, ampak kot formalni ter neformalni diskurzi o vrednotenju dela v sodobni družbi. Intelektualnih kurb ni več, naj živijo intelektualne kurbe.