Pri koncipiranju kiparskega projekta Javno kiparstvo: Slovenski trg, Kranj sem se odločil za naslov POZDRAV IZ KRANJA (Habent sua fata monumenti), kjer latinski del pomeni: spomeniki imajo svoje usode. Na razglednici, ki je del projekta, ta pripis v oklepaju ni vključen, saj naj bi na prvi pogled delovala kot avtentičen posnetek kraja. Pri izvedbi projekta smo sodelovali trije umetniki s samostojnimi avtorskimi pogledi na temo javnega kiparstva, zato je sedanje poimenovanje veliko bolj preprosto in nevtralno za vsakega od nas.

Usode javnih spomenikov se večinoma gibljejo po določenem zaporedju dogodkov, ki sega od postavitve, ki je lahko ali pa tudi ne javna in praznična, do udobnega ali manj udobnega prilagajanja ter umestitve v določeno okolico. Sčasoma se spomeniki popolnoma zlijejo s prostorom in včasih celo pozabijo ali odstranijo, kar radikalno prekine njihovo usodo ali funkcijo spominjanja. Glede na spominjanje obstaja širši družbeni dogovor o tem, kateri dogodki so dediščina določenega kraja ali naroda, s katerim se lahko vsak prebivalec identificira in se zato ne prepušča pozabi. Namen kiparske javne plastike je ohranjati spomin na pretekle dogodke, osebe, skupine ali organizacije, ki so vplivale na zavedanje družbe in kulture v določenem obdobju.

Oblikovanje javnega prostora s kipi je širok pojem, ki zajema potrjevanje prostorske omikanosti preko osebnega pristopa umetnika. To je manj opazno pri ureditvah, ki so izključno delo urbanističnega načrtovanja, arhitekture ali krajinske arhitekture. Predvsem bi se na tem mestu oprl na pojem kultne vrednosti umetnine. Zaradi procesa dela med kiparstvom in arhitekturo ima slednja morda manjšo prisotnost ustvarjalca. Zaradi organiziranega skupinskega dela, od načrtovanja do zaključka gradnje, je bolj prisoten kult umetniške osebnosti v kiparstvu posameznega umetnika. Arhitekturno oblikovanje prostorov je predvsem zaradi funkcionalnih lastnosti obravnavano kot samoumevno, medtem ko je kiparsko delo v prostoru nekaj, kar izstopa.

Razumljivo je, da bo naš bivanjski prostor zasnoval arhitekt, ni pa samoumevno, da bi vsakdo imel doma ali vsaj na ulici kip. Priznam, da bi v primeru kiparstva lahko govoril o Benjaminovem obratu – saj ni nujno, da se z večanjem števila kipov v javnih prostorih zmanjšala njihova kultna vrednost, lahko da bi se celo povečala: v tem primeru se ne bi vezala na umetnika, ki je kip ustvaril, ampak na nek drug kult (npr. religioznih podob različnih božanstev). Ustvarjanje kultov osebnosti je seveda prisotno tudi v arhitekturi, saj se ji s tem veča vrednost sami – a se mi zdi, da je potrebno posebej izpostaviti določene arhitekte, da bi se avtorjev med množico vseh zgradb zavedali.

Kip je lahko slab in nedomišljen, prav tako njegova arhitekturna umestitev v prostor, a se kljub temu kasneje le zlije z naravo oziroma mestnim tkivom, seveda če je le prostor dovolj izkoriščen. Nekoč sem zagovarjal lastnost kipa, da deluje kot ovira. Dober primer tega je Skulptura vezanih jeder Slavka Tihca pred Novo Ljubljansko banko na Trgu republike. Kip zavzema velik del prehodne poti – ker deluje kot ovira, je zato opazen. Širša problematika javnih postavitev v Sloveniji je, da kipi ne delujejo avtonomno in so lirično umeščeni v prostor. Kot primer navajam še danes največjo javno plastiko Spomenik revolucije Draga Tršarja v Ljubljani, ki je potisnjen na rob Trga republike, kjer se zlije s fasado stolpnic ter visokimi drevesi v ozadju. Širši prostor celotnega trga je skozi večino leta parkirišče s čimer je prostor javne plastike potisnjen na drugi plan. V smislu bolj slovesne reprezentativnosti bi moral biti kip postavljen ali po prvotni zasnovi z višje dvignjeno ploščadjo ali pa bi ga morali že takrat zasnovati na sredini trga.

Preden razložim motiv za umetniško akcijo, bi rad osvetlil določena stališča o javnem kiparstvu, ki sem jih v preteklosti večkrat izrazil, morda ne dovolj jasno, pri tem pa bi pojasnil tudi določene poglede, na katere danes gledam drugače. Projekt Javno kiparstvo: Slovenski trg, Kranj je dogodek, ki smo ga skupaj z Jernejem Malijem in Andrejem Štularjem izvedli na Slovenskem trgu v soboto, 15. oktobra, od 10. do 12. ure. Celoten projekt je bil razdeljen na dva sklopa. Drugi del, okrogla miza o problematiki javnih spomenikov, je potekal 10. novembra v prostorih Mestne občine Kranj. Poleg Jerneja Malija, s katerim sva predstavila svoja projekta, so sodelovali tudi Nika Leben, umetnostna zgodovinarka in konservatorska svetnica na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije v Kranju, Dušan Tršar, akademski kipar in nagrajenec Prešernovega sklada, novinar Gorenjskega glasa in poznavalec kulturnega dogajanja Igor Kavčič ter filozof Marko Arnež, vodja Galerije Prešernovih nagrajencev, ki je večer tudi povezoval. V pričujoče pisanje je vključeno tudi razmišljanje s tega diskurzivnega večera, in kjer se to razmišljanje veže na posameznika in njegov predlog, je to navedeno v oklepaju.

Ko so leta 2006 na Zavodu za kiparstvo izdali zbornik besedil ob deseti obletnici delovanja, sem s prispevkom “Kiparstvo v javnem prostoru kot umetnost in ne orodje ideologije” problematiziral podrejenost kiparstva ideologijam, namesto obratno – odnos ideologij do kiparstva. Ne vem, ali je kiparstvo v javnem prostoru sploh mogoče osvobojeno ideologij. Predvsem zato, ker kiparji ne postavljajo kipov sami. Tudi če bi bil kip zgolj abstraktna oblika, ki jo določen kipar razvija, bi s postavitvijo v javni prostor takoj postal orodje ideologije, če nič drugega kot nosilka določenih ekonomskih procesov, ki si lahko takšno postavitev privoščijo. Tu je osnovna napaka v omenjenem besedilu. Težava ni v tem, da bi bila materializacija ideologije odvečna, nepotrebna ali celo izključujoča do določenega segmenta sodobne družbe, temveč je problem v tem, da je morda celo premalo posodobljena. Ko govorim o ideologiji, mislim na skupino idej, ki vplivajo na družbo oziroma jo usmerjajo, za razliko od kulture, ki lahko ima enak učinek pri oblikovanju lastnosti družbe, ki izhajajo iz procesa prilagajanja družbenih skupin na določeno življenjsko okolje in njegovo preoblikovanje. Na osnovni ravni je bilo mišljeno izpostaviti javne postavitve, pod razvito ideologijo sodobne družbe, ki ne potrebuje več programov narodne kulture iz 19. stoletja. Osnovna razlika je med oblikovanjem prostora kot obstaja in je še vedno del nacionalnega zavedanja kot ideološkega mehanizma 19. stoletja, ter oblikovanjem prostora, ki ideologijo odprte sodobne družbe lahko dojema z deli, ki so reprezentacija te družbe, torej demokratično urejeni na principih enakosti, svobode govora in vesti, predstavljanja različnih družbenih interesov, omogočanja reševanja konfliktov med različnimi skupinami, spoštovanja sobivajočih družb in njihovih kultur, nedopuščanja diskriminacije, v končni fazi na primer do enakosti med vsemi državljani Evropske unije itd. V tem primeru lahko govorimo prej o pomanjkanju volje kot o primanjkljaju zunanjih ideologij oziroma njenih idealov, ki naj bi se materializirali.

Spomeniške postavitve krasijo javne prostore. So ideološke narave z izrecnim namenom ozaveščanja določene skupne zavesti ter zavedanja skupne kulture. Znan primer prvih javnih spomenikov izhaja iz časa, ko so se Slovenci v 19. stoletju zavedli jezikovne enotnosti in so narodno pripadnost ter program narodne kulture skušali uresničiti na razne načine, med drugim tudi s postavljanjem spomenikov. To so bili predvsem spomeniki literatom, ki so s svojim delom že naredili duhovi spomenik, ki je kasneje služil za nacionalni temelj naroda. Prepoznanje pomembnosti njihovega dela za razvoj naroda s postavitvijo javnih spomenikov pa je mdr. pomenil ideološko indoktrinacijo na več ravneh: postavitve so bile način zbiranja ljudskih množic; prebujale so nacionalno zavest z nobilitacijo oseb slovenske narodnosti; kazale so na zunanji ugled mesta in potrjevale meščanstvo kot upravljavca programov narodne kulture in gospodarstva – kolikor si je to lahko finančno privoščilo s sporazumom med raznimi političnimi stranmi. Podobno je bilo kasneje po drugi svetovni vojni s spomeniki, ki so slavili jugoslovansko revolucijo, ljudsko vstajo in Narodno osvobodilni boj: sporazum ni bil potreben, ker je bila politična ideologija, ki se je slavila, enotna, potreben pa je bil začetek gospodarskega razvoja na začetku šestdesetih, na kar so se vezale lokalne postavitve (o začetku gospodarske rasti v šestdesetih v Kranju in vplivu na naročilo Dolinarjevih plastik: LEBEN). Po ločitvi od večnacionalne skupne države so bile javne postavitve ponovno vezane na nacionalno ali kulturno zavedanje Slovenije oziroma njene teritorialne enovitosti.

Če danes govorimo o pomanjkanju prostorskega oblikovanja s kipi, vidimo, da ni več potrebe po indoktrinaciji javnosti preko javne plastike, saj so jo zamenjali jumbo plakati ter masovni mediji, ki prodirajo v še tako intimen prostor. Po drugi strani primanjkljaj le ni tako očiten. Čeprav postavitev javnih spomenikov lahko kaže na zunanji ugled mest, je očitno, da v Sloveniji kiparstvo v javnem prostoru še ni prešlo iz nacionalne ideološke faze 19. stoletja v funkcijo promocije odprtih in sodobnih mest. Kipi v javnem prostoru še vedno slavijo preteklo ali polpreteklo zgodovino ter dajejo mestu pridih nečesa starega, propadajočega, tudi dvoumnega. Primer tega bi lahko bila polemika okoli dveh konjeniških spomenikov Rudolfu Maistru, njegovi osebnosti in pridobitvi ozemeljske celovitosti, vsekakor pomembna javne plastike. Zanimivo je, da so se pojavile skupine, ki so zagovarjale javno postavitev spomenika, ki ni bil izbran na natečaju, saj so se mdr. zavedale formalnih razlik med plastikama. Umanjkajo pa primeri, ki si se zavedali slovenske narodne enotnosti nad jezikovno ravnjo. Javnim prostorom manjka reprezentacija novih ideologij oz. prej njihovih idealov. Kako bi bilo hipotetično z nadgradnjo kipov Zdenka Kalina ter Karla Putriha na portalu slovenskega Državnega zbora, ki bi reprezentirala idejo samostojne nove države na parlamentarni osnovi. Državni zbor se kot politično telo še vedno reprezentira v kipih, ki personificirajo življenje, mir, družinsko srečo, otroško igro ter različne poglede na delo, ki ga opravlja ljudstvo, a ne kaže spremembe družbene ureditve, ki naj bi nastala z novo politično ureditvijo samostojne Slovenije. Prostorski ureditvi manjka ravno koncept sodobne demokratično urejene družbe ter pomen samostojne države.

Zanimivi se zdijo odnosi med prenosom kipa v javni prostor, kjer lahko deluje kot spomenik. Seveda deluje lahko zgolj kot umetniško delo. Spomenike ne bom obravnaval kot praktično rešitev za kiparstvo. Ti so nadgradnja družbenih hotenj in čez čas morda njihovi edini pričevalci. Po drugi strani kiparskih pa javnih postavitev pri nas ni malo: možnost postavitve ima praktično skorajda vsak. Kipe postavljajo galerije, društva, večje firme, ki jim lastništvo kipa v javnem prostoru pomeni promocijo kulturne omikanosti in dostojanstva v povezavi z razkazovanjem ekonomske sposobnosti, kipi ostajajo po raznih kiparskih simpozijih, tudi posamezniki, ki nimajo kam postaviti svojih ljubiteljskih aktivnosti, to naredijo v javnem prostoru. Samemu mestu ali državi pravzaprav ni potrebno skrbeti za nove postavitve, razen, če bi želeli kakovostno podpreti ideje o sodobno urejeni družbi ali določene družbene problematike, do katerih bi morala država oziroma lokalna uprava zavzeti stališče. Kot ena izmed začasnih rešitev, ki bi zaobšla pomanjkanje koncipiranja idealov ter pripravljanje javnih razpisov za javne spomenike, bi lahko uporabili plastike iz opusa priznanega umetnika (:ARNEŽ). S tem ni mišljeno, da bi javne kiparske postavitve postavljale zgolj osebe, ki dobivajo umetniške nagrade, gre za prepoznavanje avtorskih poetik z javnimi stalnimi ali začasnimi postavitvami, ki bi lahko bile tudi spomeniki, lahko pa zgolj oblikovanje javnega prostora. Npr. v Ljubljani lahko govorimo o izrazito avtorskih postavitvah pri Begićevem spomeniku Hribarju, spomeniku Dragice Čadež za obeležje ženskih demonstracij proti fašističnemu nasilju ter javni postavitvi Brdarjevih kipov na Mesarskem mostu.

Predvsem bi rad pojasnil svoj pogled na pojem »deideologizacije« kiparstva v javnem prostoru. V zborniku sem predlagal radikalnejši korak kot miselni proces: »Sam predlagam odstranitev starih postavitev z ideološko tematiko, ki bi jih prestavili v kiparske parke ali druge javne površine. Ohranjanje zgodovine je izgubilo pomen, saj so mnogi revolucionarni spomeniki s preimenovanjem ter preoblikovanjem prostorov, kjer so postavljeni, že izgubili prvotni kontekst. Njihovo opominjanje je izgubilo pomen, ostajajo ideološko oblikovano tkivo – ki ga niti ne zaznavamo več – zaraščeno v spreminjajoče se mesto. Obravnavamo jih kot del zgodovine in če bi jim namenili novo mesto, bi se poklonili tej zgodovini. Kar pri njih dejansko zmoti, je njihov posreden vpliv na naše dojemanje, kaj in kakšno naj bi bilo kiparstvo. Sprostitev pomembnih vizualnih točk na mestih, kjer so stari kipi, bi lahko služila za platformo, na kateri se predstavlja sočasno kiparstvo.
Odstranjevanje kipov bi verjetno vzbudilo javno pozornost in morda povečalo tudi zanimanje za umetnost.« Miselni proces, ki ga vzpostavljam, nima namena rušenja spomenikov kot takih in s tem rušenje zgodovine in prispevanje k prisvajanju zgodovinskih procesov v novih ideologijah, ampak narediti zgolj premislek o tem, da če v procesu dekonstruiranja umaknemo umetniško delo iz konteksta ideologije in zgodovine nam lahko ostane samo umetniško delo. Kot bi recimo Davida umaknili iz konteksta renesančnih Firenc in ga občudujemo zgolj kot umetniško delo. Ali bi z izčiščenjem vseh vsebin, ki so vplivale na nastanek umetniškega dela lahko rešili to, da je to zgolj umetniško delo in nič drugega in od tam naprej gradili ostala ozaveščlanja. Ali bi nam ta rešitev usod spomenikov lahko dala spoštovanje do umetnosti. Ali je to dejanska rešitev, ali je rešitev v splošnem ignoriranju umetniških oblik, ki soustvarjajo tudi nelikovno, morda ideološko naracijo, če ne ravno ilustracijo določenega prisvajanja spomina.

V pričujočem zborniku so med drugim tudi prispevki, ki govorijo o tem, kako lahko posamezni umetniki in skupine ustvarjalcev urejajo javni prostor s svojimi deli, festivali ipd. Nekateri predlagajo prestavitev tekmovanja med bogatimi v utopični čas, ko zmanjka drugih tehnoloških igrač ali prostorov bivanja in jim ostane samo še tekmovanje na področju likovnih umetnosti. Oba prispevka sta dokaj konkretna in ponujata rešitev – eden bolj, drugi manj verjetno. Rešitev, o kateri sem pisal, pa se mi je zdela, da deluje v polju ideje. Je torej svojevrstno umetniško delo, če ni že kip, in terja refleksijo do obstoječih javnih postavitev kot tudi do problematike sodobnega kiparstva ter oblikovanja javnega prostora s kiparskimi stvaritvami. Kdor se takoj zdrzne ob zamisli odstranjevanja obstoječih spomenikov, se je že začel zavedati pomena obstoječih javnih spomenikov ter njihovega vpliva na identiteto določenega kraja, ki lahko izhaja iz identificiranja z določeno ideologijo, ki ji spomenik pripada. Zaradi te bojazni zaključni stavek z odstranitvijo javnih spomenikov ironično kaže na medijsko pokritost in zanimanje za sodobno umetnost. Skrb zbujajoče je dejstvo, da se danes ponekod kaže ravno tak odnos, kot sem ga v svojem ironičnem konstruktu zapisal, le da ta ne predvideva povečanega zanimanja za umetnost.

Kiparski projekt Javno kiparstvo: Slovenski trg, Kranj, predstavlja umetniško akcijo, ki raziskuje nove možnosti kiparstva v javnem prostoru. Temelji na vprašanju, kako javne skulpture vplivajo na zavedanje prebivalcev o javnih umetniških delih, identiteti kraja in samih sebe. Načrt je vključeval anketo, s katero bi skupina ljudi izrazila svoja stališča do obstoječih javnih postavitev, razpravljala o njihovi pomembnosti, raziskovala, ali so kipi le predmeti ob njihovih poteh, ki jim ne pritegnejo pozornosti, ali pa so zanje pomembni, ter razmišljala o tem, kaj bi si želeli na teh mestih, če bi bili kipi odstranjeni, in kakšne simbole bi radi videli namesto njih. Na koncu bi iz zbranih idej oblikovali trodimenzionalno maketo skupnega kipa Kranja. Ker se že dolgo ukvarjam s kiparstvom, bi mnenje oseb, ki nimajo izkušenj s tem področjem, pokazalo na določena pričakovanja glede oblikovanja prostora. Želeli smo ugotoviti, katere ideje in vrednote so ljudem v današnjem času pomembne ter kako bi se lahko izrazile v konkretnem umetniškem delu. Predvidevali smo, da bi se oblikovno polje nanašalo predvsem na znane oblike kiča in simbolov. Nastavki za projekt so obetavni, in čeprav se morda v prihodnosti izvede v drugačni obliki, ostaja vprašanje, ali bi lahko takšno pridobljeno mnenje, kakršno koli že je, bilo izrabljeno v politične namene zanikanja obstoječih javnih postavitev. Zato smo prilagodili strukturo projekta.

Projekt se osredotoča na Slovenski trg, njegovo zgodovino in umeščenost v mestno jedro, ter na refleksijo spomeniške ureditve, ki je od osamosvojitve doživela velike spremembe, vključno s krajinsko ureditvijo, zamenjavo marmornega tlakovanja z navadnimi ploščami ter z nižanjem podstavka Revolucije, kar je razbilo optično celovitost postavitve. Načrt je vključeval tudi postavitev makete Kranja na Slovenskem trgu in različne dogodke, kot so odri, stojnice in drsališča, ki so sčasoma povzročili, da so kipi postali nepotrebni (zgodovinski pregled sprememb Slovenskega trga: LEBEN, ostalo ter izpeljava misli dodal avtor). Vse se spreminja, tudi usoda javnih spomenikov, kar vpliva na naš odnos do javnega prostora in kipov v njem. Poleg Slovenskega trga je na zasnovo kiparskega projekta vplivalo tudi preoblikovanje trga pred Prešernovim gledališčem, kjer so, kljub strokovni literaturi, ki je poudarjala, da je originalna postavitev Prešernovega spomenika na premajhnem podstavku, tega še dodatno znižali. Drug primer je kip Borisa Kalina, spomenik padlim članom kolektiva tovarne Inteks, ki je po stečaju svoje mesto našel v depoju Gorenjskega muzeja. Tretji primer je Bernekerjev kip Sv. Janeza Nepomuka, ki so ga v vandalizmu poškodovali neznanci, kar je še posebej žalostno, saj gre za delo kiparja iz prve generacije slovenskih kiparjev in pomemben del slovenske nacionalne dediščine.

Del projekta se torej navezuje na omenjene primere. Natisnjena razglednica predstavlja retrograden posnetek razglednic v sedanjem času masovnih medijev. Kljub temu gre za podobo z jasno izraženo vsebino, ki ima vandalsko noto preobraženo v ironično gesto. Na njej se glave Dolinarjevim kipom na Slovenskem trgu menjavajo z vsakokrat novimi občinskimi oblastniki. Kot zgodovinski primer bi lahko, poleg razbitja Bernekerjeve kraljice, našli primerjavo v rimskem obdobju, kjer so menjavali glave na kipih cesarjev. Ironija tiči v “zasukanem” osvetljevanju ter povečanem zanimanju za likovno umetnost. Vsakokrat bi mimoidoči razpravljali, ali je nek umetnik prepričljivo upodobil določeno osebo. Ideja umetniškega projekta vzpostavlja ironičen odnos do javnih plastik, medtem ko je resničen dogodek zgolj odsev stanja javne plastike v primerih razbitega kipa Franca Bernekerja ali v depo spravljenega Borisa Kalina. Preobrat je treba graditi na novih strategijah, v mojem umetniškem delovanju morda z ljubko razglednico, ki terja čas, da se zavemo dejanske vsebine. V širši krajevni organizaciji pa z diskurzivnimi srečanji, javnimi predavanji, vodenimi ogledi ter tablami z razlago nastanka kipov in njihovega pomena za kraj, z nagradnimi natečaji med šolami, izdajanjem strokovnih monografij, razglednic ipd. Dojemanje slikovnih vzorcev v času razvitih vizualnih komunikacij je veliko, morda se v laičnem pogledu na prvi pogled zdi celo manj potrebna kot karkoli drugega. Kipi v javnem prostoru pripadajo vizualnim vzorcem iz preteklih obdobij. Ob pogostejšem pojavljanju kipov na fotografijah v raznih medijih, njihova barvitost postaja vse bolj živa, če pa zgolj hodimo mimo njih, ostajajo v črnobeli resničnosti. Podoba resničnosti nam mora biti podana preko določenega vmesnika, na primer medijske podobe ali preko vodenega ogleda, da se začnemo zavedati njene pomembnosti. Naš odnos do javnih plastik je naš odnos do umetnosti. Če so kipi v javnih prostorih skoraj odvečen del prostorske ureditve, je Slovencem odveč tudi sama umetnost. Problematika javnih spomenikov se torej zrcali iz odnosa krajanov do umetnosti. Samim umetnikom je, kolikor sem ugotovil, v slovenskem prostoru nekoliko nerodno priznati, da so umetniki. Če že, potem dajejo prednost specialnemu področju (sem slikar/kipar/grafik…) kot splošnemu polju umetnosti. Raje rečejo, da niso umetniki, ampak ustvarjalci. Razloge bi lahko tudi iskali v odnosu družbe do umetnikov, ki se v času finančne krize obravnavajo kot nepotrebni. Iz pogovornega jezika: “Pusti ga, on je umetnik” – to razumemo kot pripisovanje nepopolne funkcionalnosti v s produktivnostjo obremenjeni družbi. Ljubiteljska kultura (umetnost) po mnenju umetnikov prav tako meče slabo luč na profesionalno umetnost. Vzroke se lahko išče tudi v občutku manjvrednosti, če se nekoga ne obravnava kot vrhunskega umetnika ali če se z umetnostjo ne ukvarja polni delovni čas. Ustvarjanje v polju umetnosti, pa naj bo vrhunsko ali zgolj ljubiteljsko, ne bi smelo nositi predznakov, niti ga ne bi smeli ocenjevati neki segmenti iste družbe, ki morda nima odnosa do umetnosti, ker v svojem predstavnem svetu niti ne pozna. Skozi umetniško delovanje se ustvarjajo dela z estetsko vrednostjo, čustvenim segmentom ter raziskovanjem formalnega polja ustvarjanja. Umetniško delo je enakovredno ostalim dejavnostim v družbi.

Kiparski projekt “Javno kiparstvo: Slovenski trg, Kranj” je razdeljen na dva sklopa: izvedbo treh umetniških pristopov k sodobnemu razumevanju javnega kiparstva ter diskurzivni večer z lokalnimi strokovnjaki in poznavalci problematike javnega kiparstva. Kot umetnika sem k projektu povabil Jerneja Malija in Andreja Štularja, s katerima sem v preteklosti že sodeloval na raznih tako umetniških kot izvedbenih projektih s področja restavratorstva – predvsem pa se mi je zdelo, da imamo pri svojem ustvarjalnem delu podobno kritičen, ironičen in neobremenjen pristop. Jernej Mali izhaja iz avtopoetičnih vsebin in podob, ki bi jih lahko zamenjali s sodobnim oblikovanjem, s čimer prevprašuje meje sodobnega kiparstva, Andrej Štular pa ustvarja zastrti pogled na sodobno družbo z relativno ozkim spektrom medijskih vsebin ter poenotenim javnim mnenjem, kar ironizira v svojih delih. Umetniška akcija “Javno kiparstvo: Slovenski trg, Kranj” v teh tematikah vzpostavlja neposredni dialog z javnimi plastikami Lojzeta Dolinarja na Slovenskem trgu v Kranju. Zaradi razgibanosti trga je deljena na tri osnovne celopostavne figuralne skupine, postavljene na različnih višinah podstavkov. Kritičen pregled posameznih del v projektu je v spremnem besedilu kataloga zapisal Miha Colnar, zato jih sam ne bom opisoval, bolj se bom posvetil izhodiščem celotnega projekta. Vsak umetnik je zasnoval umetniški projekt, ki se veže na posamezno spomeniško skupino. V odnosu do prevpraševanja prostorske umeščenosti (Mali), paradigme javnega kiparstva (Srdić Janežič) ter do vrednot javnih spomenikov (Štular).

Iskanje novih izraznih možnosti za kiparstvo v javnem prostoru bi sam vezal na novo paradigmo javnega kiparstva, ki ima sicer dolgo tradicijo v zgodovini oblikovanja mask ter maskot. Vezal sem jo na žensko figuro Revolucije v podaljšanem kraku severnega dela trga, ki je ločena od ostalih tudi s tem, da je postavljena na najvišji podstavek. Njena herojska drža v plašču spominja na superjunakinjo iz ameriških fantastičnih žanrov. Ženska figura, ki personificira Revolucijo, je superjunakinja. Revolucija je od vseh skupin tudi najbolj tematsko oddaljena: ne kaže samo trenutka upora in hrabrosti borcev junakov, ampak je personifikacija revolucionarnega upora kot nadnaravne moči ideje: Revolucija je popolna alegorija. Lahko bi jo zamenjali za superwoman, če bi bron pobarvali v modro-rdeči kombinaciji uniforme superjunaka. Kot izhodiščna misel je znana primerjava med alegorijami socialističnega realizma in nacionalnega socializma, ki sta oba slavila herojska telesa: eden sicer temelji na rasi in preteklosti, drugi pa na skupnem duhu, personifikaciji ljudstva in utopiji. Tej primerjavi bi lahko dodali herojske like, ki posedujejo nadnaravne moči in se pojavljajo v medijskih podobah zahodnih fantastik. Pri vseh se manifestira močno mišičasto telo kot fantazma dobrega gradnika družbe, le da v primerjavi s telesnimi lastnostmi superjunakov prehaja v čisto abstrakcijo boja med dobrim in zlim. Če povežem Revolucijo z abstraktno superjunakinjo na vsebinski ravni, bi lahko govoril o spremenjeni paradigmi naročnikov pogojno javnega kiparstva. Iz socialističnega kolektivnega duha v Sloveniji se je naročanje javnih spomenikov s prehodom v demokratično samostojno Slovenijo razpršilo na mnoštvo posameznikov z zmanjšano odgovornostjo do kolektivnega duha. Dolinarjeve spomeniške plastike na Slovenskem trgu so odraz politične volje, kot tudi že prej na istem mestu med vojno uničen spomenik Tineta Kosa Kralju Petru I. S prehodom v slovensko samostojnost je videti, da se je poleg skupnih idej izgubila tudi skupna zavest. Ta je včasih omogočala velike javne postavitve, danes pa se paradigma pogojno javnih kiparskih del seli na področje reklame. Promocija skupne ideje je v polju potrošništva in zanjo se naroča – v prenesenem pomenu se paradigma vrši kot maskota, se pravi pogojno umetniško delo – pogojno torej v odnosu do tradicionalnih norm, ter do funkcije uporabe maskote. Črna maskota v kiparskem projektu “Javno kiparstvo: Slovenski trg, Kranj” predstavlja kip Revolucije, torej nekaj, kar ni produkt na tržišču, ampak se ga kot takega oglašuje z namenom, da bo bolj zaznan med potrošnimi podobami. Paradigma pri tem prenosu kolektivne zavezanosti ideji na relativno individualno reklamno idejo, je v formalni obravnavi kipa kot javnega kiparskega projekta. Predstavlja lahko relativno cenejšo in hitrejšo izvedbo, ki ne vključuje občutka nadčasovnosti, je konkretna in trenutna. Vsekakor pa je še vedno lahko umetnost, če ne že spomenik.