Prispevki

2) Lokacija: INTERNI PARK (3) – PRETAKANJE
Stolp svobode je kinetična skulptura s poudarkom na poslušanju in čutenju. Stolp deluje kot simbol svobode in ponuja prostor za poslušanje ter čutenje okolice. Obiskovalci se lahko v mislih povzpnejo na stolp in se oddaljijo od vsakdanjega vrveža ter se povežejo z naravo in občutku vetra in svojimi mislimi.

3) Lokacija: OSREDNJA PLOŠČAD – MIROVANJE
Sanjajoči kamen: je spoj naravnega in oblikovanega kamna zajetega v skulpturi. Skulptura deluje kot fragment arhitekturnega ali kiparskega okrasja ter vabi obiskovalce v svojo bližino.

Ob svetovnem dnevu kiparstva se najprej zastavi vprašanje, ali je o kiparstvu v času, ko je kip lahko karkoli, ko se zdi ateljejsko delo z glino zastarelo in je vizualno gradivo že lahko umetnina, sploh še mogoče povedati kaj bistveno novega? Prvi, površni vtis je, da je o tej likovni disciplini že bilo izrečeno tako rekoč vse. Kakšne so dandanes zasluge kiparstva za svet?

Kakšna sporočila nam zapuščajo razvoj starogrškega kiparskega stila izpred dveh in pol tisočletij, Michelangelovi napotki izpred pol tisočletja, da je figuro treba graditi kačasto, piramidalno, spiralno in pomnoženo z 1, 2, 3 … ali Duchampova intervencija pred sto leti, ko je kocko transformiral v štiridimenzionalno kocko – teserakt in Moorova vpeljava luknje v kiparstvo (matematično je to torus)? Nam je danes tovrstni zgodovinski spomin potreben ali je zgolj balast?

Temeljno temo kiparstva je skozi celotno zgodovino predstavljal na figuro vezan koncept kontraposta. Gre za miselni način oz. koncept oživljanja kiparske materije, da bi se v njej prepoznal kognitivni akt premeščanja posameznih delov človeške figure (telesa). Toda skozi to projekcijo obravnavana figura že desetletja ne predstavlja edine teme kiparstva. Zato so danes, upravičeno, prednostne smeri, kot so abstraktna kiparska forma, minimalizem in sodobno kiparstvo, če izpostavimo le nekatere.

Toda figura, portret in organska forma še vedno dajejo – in najbrž bo tako tudi v bodoče – veliko legitimnost kiparskemu subjektu. Vsemu tistemu, kar sodi v sfero nezavednega, morda »kiparskih arhetipov« – če ti obstajajo, nagonskega in kar uhaja racionalni presoji ter predstavlja »hrano in kemijo« umetnosti. Ne uhaja pa sposobnosti in ustvarjalni lakoti kiparjev, da te vsebine skozi določene prostorske in kompozicijske prijeme posredujejo harmonično. Znano je, da je najbolj raziskan prijem organiziranja likovne forme renesančna linearna perspektiva. Da je do njene – tako teoretične kot tudi praktične verifikacije s strani arhitektov Albertija in Brunelleschija – sploh prišlo, so morali umetniki prehoditi razvojno pot skozi različne oblike neperspektivičnih, tj. topoloških senzomotoričnih in projektivnih prostorov. Konkretna poimenovanja in videzi omenjenih prostorov so do danes ostala nepojasnjena.

Alberti je že v dvajsetih letih petnajstega stoletja oblikoval zamisel, da se morajo umetniki učiti geometrije in s tem objektivizirati umetniška merila ter stroko dvigniti na višjo intelektualno raven. Menim, da je zaradi izjemne razširitve izraznih možnosti kiparstva, kot tudi umetnosti na splošno, smiselno to idejo dopolniti z zgoraj omenjenimi koncepti prostorov. Z dopolnitvijo in konkretnimi predlogi, da so sedaj ti prostori že dobro poznani. V to skupino sodijo trije prostori s področja geometrijskih topologij: torus, Kleinova steklenica in projektivna ravnina ter njim pripadajoči matematični objekti: Möbiusovi trakovi in toroidalni ter drugi vozli. Zaenkrat še ni poznano, ali kot primerna orodja za kritično kompozicijsko analizo kiparskih del obstajajo še kakšni drugi empirični matematični objekti.

Obstajajo tudi zamisli, konkretni predlogi in rešitve, kako te stare podobotvorne leksikografske ideje o kontrapostu sestaviti v nove miselne kalejdoskope kot nove likovno prostorske paradigme. Stvar skupnosti kiparjev je, da se organizirajo, srečajo in o teh predlogih odprto diskutirajo, pišejo in da raziščejo, kakšni so intelektualni potenciali kiparske stroke za prihodnji čas.

Dr. Marjan Drev, akademski kipar spec.

Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov in Sekcija kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru ZDSLU, oznanjata, da je akademski kipar Marjan Drev prejemnik pomembne nagrade kiparske sekcije ZDSLU za leto 2023.

Stanovska kiparska nagrada Sekcije je letno priznanje, namenjeno predstavitvi izjemnih umetniških dosežkov na področju kiparstva. Letno podeljujemo nagrado, ki predstavlja vrhunec kiparske ustvarjalnosti v Sloveniji.

Nagrada je namenjena umetnikom, ki s svojim delom prispevajo k bogatitvi slovenskega kulturnega prostora, ne glede na to, ali gre za razstave, javne postavitve ali druge oblike kiparskega izraza. Prejemniki nagrade so izbrani med slovenskimi kiparkami in kiparji ali umetniki, ki živijo in delajo na področju Slovenije, ki so svoja dela javno predstavili v preteklem letu.

Nagrado podeljuje forum, sestavljen iz članov kiparske sekcije ZDSLU, ki s svojimi glasovi odloča o najbolj prepoznavnih in vplivnih kiparskih delih leta. Ta nagrada priznava izjemne dosežke posameznih umetnikov in spodbuja nadaljnji razvoj ter rast kiparstva in umetnosti, predstavljene v javnem prostoru v Sloveniji.

Marjan Drev: Umetnik, ki prepleta kiparsko tradicijo z inovativnimi pristopi

Akademski kipar spec. in doktor likovne teorije Marjan Drev, član DLUM in ZDSLU od leta 1991, je umetnik, ki s svojim delom presega meje tradicionalnega kiparstva. Njegovo umetniško raziskovanje se osredotoča na povezovanje klasičnih kiparskih tehnik z inovativnimi teoretičnimi koncepti, kar je razvidno iz njegovega bogatega opusa.

“Drevove kiparske smernice temeljijo na klasičnem kiparskem kontrapostu, ki ga inovativno interpretira skozi informacijsko polje. Njegova dela, kot sta portreta prof. dr. Zore Janžekovič in Gregorja Einspielerja, sledijo normam rimskega psihološkega portreta in so skladna z normami evropskega kiparstva zadnjih 2500 let”, so zapisali v predlogu za nagrado.

V letu 2022 je Drev realiziral pet kiparskih projektov in sodeloval na dveh skupinskih razstavah. Med njegovimi pomembnimi deli, ki so bila predlogana za nagrado, izpostavljamo kiparsko opremo za portal cerkve sv. Štefana v Semiču, ki vključuje štiri kamnite realistične plastike višine do 185 cm, vključno s podobami Alojzija Grozdeta in papeža Janeza Pavla II. Njegova bronasta kiparska plastika sv. Cirila v Murski Soboti, visoka 210 cm, predstavlja prvi del kiparskega obeležja bratom sv. Cirilu in Metodu. V Grosuplju pa je v soavtorstvu z Vlasto Zorko ustvaril bronast spomenik Mira Cerarja.

Poleg kiparskih projektov je Drev sodeloval tudi v projektu “Made in Maribor” pod vodstvom Brede Kolar ter v projektu “Živa risba”, ki ga kurirata Milena Zlatar in Mojca Štuhec.

Marjan Drev, ki živi in ustvarja v Šentilju v Slovenskih goricah, je znan po združevanju tradicionalnih in sodobnih kiparskih pristopov, s čimer ustvarja dela, ki so hkrati spoštovanje preteklosti in pogled v prihodnost umetniškega izražanja.