Day: 24 aprila, 2024

Ob svetovnem dnevu kiparstva se najprej zastavi vprašanje, ali je o kiparstvu v času, ko je kip lahko karkoli, ko se zdi ateljejsko delo z glino zastarelo in je vizualno gradivo že lahko umetnina, sploh še mogoče povedati kaj bistveno novega? Prvi, površni vtis je, da je o tej likovni disciplini že bilo izrečeno tako rekoč vse. Kakšne so dandanes zasluge kiparstva za svet?

Kakšna sporočila nam zapuščajo razvoj starogrškega kiparskega stila izpred dveh in pol tisočletij, Michelangelovi napotki izpred pol tisočletja, da je figuro treba graditi kačasto, piramidalno, spiralno in pomnoženo z 1, 2, 3 … ali Duchampova intervencija pred sto leti, ko je kocko transformiral v štiridimenzionalno kocko – teserakt in Moorova vpeljava luknje v kiparstvo (matematično je to torus)? Nam je danes tovrstni zgodovinski spomin potreben ali je zgolj balast?

Temeljno temo kiparstva je skozi celotno zgodovino predstavljal na figuro vezan koncept kontraposta. Gre za miselni način oz. koncept oživljanja kiparske materije, da bi se v njej prepoznal kognitivni akt premeščanja posameznih delov človeške figure (telesa). Toda skozi to projekcijo obravnavana figura že desetletja ne predstavlja edine teme kiparstva. Zato so danes, upravičeno, prednostne smeri, kot so abstraktna kiparska forma, minimalizem in sodobno kiparstvo, če izpostavimo le nekatere.

Toda figura, portret in organska forma še vedno dajejo – in najbrž bo tako tudi v bodoče – veliko legitimnost kiparskemu subjektu. Vsemu tistemu, kar sodi v sfero nezavednega, morda »kiparskih arhetipov« – če ti obstajajo, nagonskega in kar uhaja racionalni presoji ter predstavlja »hrano in kemijo« umetnosti. Ne uhaja pa sposobnosti in ustvarjalni lakoti kiparjev, da te vsebine skozi določene prostorske in kompozicijske prijeme posredujejo harmonično. Znano je, da je najbolj raziskan prijem organiziranja likovne forme renesančna linearna perspektiva. Da je do njene – tako teoretične kot tudi praktične verifikacije s strani arhitektov Albertija in Brunelleschija – sploh prišlo, so morali umetniki prehoditi razvojno pot skozi različne oblike neperspektivičnih, tj. topoloških senzomotoričnih in projektivnih prostorov. Konkretna poimenovanja in videzi omenjenih prostorov so do danes ostala nepojasnjena.

Alberti je že v dvajsetih letih petnajstega stoletja oblikoval zamisel, da se morajo umetniki učiti geometrije in s tem objektivizirati umetniška merila ter stroko dvigniti na višjo intelektualno raven. Menim, da je zaradi izjemne razširitve izraznih možnosti kiparstva, kot tudi umetnosti na splošno, smiselno to idejo dopolniti z zgoraj omenjenimi koncepti prostorov. Z dopolnitvijo in konkretnimi predlogi, da so sedaj ti prostori že dobro poznani. V to skupino sodijo trije prostori s področja geometrijskih topologij: torus, Kleinova steklenica in projektivna ravnina ter njim pripadajoči matematični objekti: Möbiusovi trakovi in toroidalni ter drugi vozli. Zaenkrat še ni poznano, ali kot primerna orodja za kritično kompozicijsko analizo kiparskih del obstajajo še kakšni drugi empirični matematični objekti.

Obstajajo tudi zamisli, konkretni predlogi in rešitve, kako te stare podobotvorne leksikografske ideje o kontrapostu sestaviti v nove miselne kalejdoskope kot nove likovno prostorske paradigme. Stvar skupnosti kiparjev je, da se organizirajo, srečajo in o teh predlogih odprto diskutirajo, pišejo in da raziščejo, kakšni so intelektualni potenciali kiparske stroke za prihodnji čas.

Dr. Marjan Drev, akademski kipar spec.